Recimo ji rudninska lakota ali kronična potreba po temeljnih sestavinah hrane - esencialnih aminokislinah in maščobnih kislinah, vitaminih, antioksidantih in drugih bioaktivnih snoveh.
Vedno pridemo do tega, da je ista vrsta hrane lahko takšna ali drugačna. Najceneje je namreč prodajati vodo v zelenjavi, sadju, mesu. To je temeljno spoznanje prehranske industrije, ki ni imelo težkega dela, da se je prijelo med lačnim ljudstvom. Saj menda radi jemo sočno, mehko in hrustljavo. Prazno.
Poleg tega niti 'polnozrnato' ali kakorkoli celovito še ni zagotovilo zdravega, če ni obenem tudi ekološko pridelano. V primeru rastlinske hrane tam, kjer je največ koristnega (rudnine, antioksidanti), to je po navadi v lupini ali pod njo, ždi tudi največ nekoristnega (ostanki pesticidov).
Ko zato lupimo, strgamo, meljemo in sejemo, resda zmanjšamo vsebnost nekoristnega, ampak tudi koristnega in ostanejo le bolj ali manj prazne kalorije. To še posebno velja za žita in krompir. Prva v lupini in tik pod njo vsebujejo ključne rudninske sestavine, drugi tudi.
Hibridne sorte zelenjave, ki zdaj prevladujejo, ker dajo največji pridelek z največ vode, so praviloma revne z rudninami in drugimi ključnimi hranili. Poleg tega brez pesticidne zaščite ni zahtevano visokega pridelka, saj so tovrstne rastline zelo občutljive na bolezni in več kot privlačne za žuželke.
Tako lepe po videzu, ampak, koliko mineralov in vitaminov vsebujejo?
Večina sodobnih vrst in sort sadja raste ter rodi samo ob podpori fungicidov in insekticidov, saj v nasprotnem ne bi bilo ne le pridelka, temveč tudi dreves. Hudo monokulturni posli z žiti ne bi cveteli in jih sploh ne bi poznali brez temeljnega sodelovanja pesticidov.
Zelenjavne rastline in drevje tudi ne bi tako bohotno rasli in obrodili brez izdatne pomoči mineralnih gnojil, ki tla enostransko oskrbujejo z rastlinskimi hranili, da dajejo vse večji pridelek. Industrijsko gojene živali bi brez antibiotikov in drugih dodatkov zaradi smrtonosnih razmer in zanje nič manj nevarne in nenaravne hrane poginile še prej kot sicer.
Za ekološko hrano velja, da je pridelana brez pesticidov in hitro topnih mineralnih gnojil. Semena morajo biti nerazkužena. Rodovitnost zemlje ohranjajo organska gnojila (hlevski gnoj, kompost) in naravna rudninska gnojila (kamena moka).
Dovoljena so nekatera 'klasična' škropiva, denimo modra galica in elementarno žveplo, ki poleg tega po potrebi rešujeta letino grozdja. Sicer pa je skrivnost v tem, da ekološki kmet z izbiro sort, s kolobarjenjem in z zdravo, s hranili celovito založeno prstjo, okrepi odpornost rastlin ter s primerno prehrano poskrbi za zdravje živali.
V primeru težav s škodljivci si, kolikor lahko, pomaga z naravnimi sredstvi in upošteva možnost (delnega) izpada pridelka. Pri prehrani drobnice in živine, ki mora tako ali tako uživati naravno, ekološko pridelano hrano, so dovoljeni nekateri naravni dodatki.
Živali morajo imeti vsaj polovico dni v letu zagotovljen izpust, tj. bivanje v primernih razmerah na prostem. Gensko spremenjeni organizmi nimajo niti najmanjše možnosti, da bi vstopili v ekološko pridelavo in rejo, še pišejo pri enaa.com.
Vir: lifestyle.enaa.com in www. pozitivke.net
Ni komentarjev:
Objavite komentar