Na Goro Oljko sva prišla čisto naključno. Najprej sva določila grobo smer proti bolj sončnemu delu Slovenije, nato na avtocesti opazovala, kdaj nama bodo sončni žarki dovolj močni, in zavila proti Polzeli. Tam sva opazila tablo na Goro Oljko in vzela pot pod noge. Na poti nisva opazila nobenih informacijskih tabel z zemljevidom, zato sem izprašala prvega sprehajalca, kam sploh greva. Uro in pol do vrha - ni problema, greva gor (največji motiv je bilo zagotovilo planinca, da je na vrhu velik planinski dom).
Na prvi letošnji fotografski izlet sta me spremljala "veliki niki" in teleobjektiv. Vedela sem, da bodo bolj zanimive ozkokotne fotografije, saj narava še spi in bi bile panoramske fotografije barvno dolgočasne.
Izlet je bil zelo zanimiv, čeprav sva v koči dobila zadnje ostanke (bilo je ob 14. uri!). Uf, koliko lačnih planincev je še prišlo za nama, pa tudi na poti sva jih še nekaj srečala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar