Dopust: Hurgada - zakaj mi ni bilo dolgčas (= kako misionirati)

Čeprav sem že 15 let skupaj z Nemcem, me njihova mentaliteta vedno znova preseneti. Na dopustu v Hurgadi sem se prav zabavala, kako skupinsko pohlevni so. Včasih je ta njihova lastnost zelo na mestu, včasih pa bi jim privoščila malo več slovenske individualnosti.

Dva primera:

En večer sva odšla na večerjo v zunanjo restavracijo, ki je pa še vedno spadala k hotelu in je bila všteta v all inclusive. Seveda je bilo potrebno rezervirati mizo in se malo lepše obleči (= natikači za plažo so ostali v sobi). Izbrala sva predjed in glavno jed, ter preskočila sladico in vmesno jed. Dominik je naročil toplo predjed, jaz pa azijsko ribjo juho. Dobil je hladno predjed, jaz pa rjavkasto vodo z brezbravno zelenjavo in dvema svežima škampoma. Nisva se preveč sekirala, saj sva prejšnje dni tako ali tako preveč jedla, pa še glavna jed naju je čakala. Dominikov zrezek je bil v redu, moja riba pa čista katastrofa.

Že na začetku večerje sem ocenila, da bodo imeli veliko stvari že pripravljenih, čeprav so se v kuhinji vrteli štirje kuharji. Moja predvidevanja so se pri ribi iskazala za pravilna. Enkrat ob 18. uri (večerja se je začela ob 18.30) so v keramično posodo vrgli dva mini fileja ribe, dodali zamrznjeno zelenjavo z nekaj začimbami in vse skupaj porinili v pečico. Lahko si predstavljate, kakšno konsistenco je imela riba - zelo suho, kot vroča radirka. Zelenjava je bilo tudi izsušena, krompirji pa znotraj trdi.

V restavraciji me najbolj razjezi, če zna kuhar naročeno jed pripraviti slabše kot jaz doma. To je zame odločilen kriterij. Je tako težko skuhati krompir do mehkega? In peči tanek file ribe samo 2-3 minute in na hitro podušiti zelenjavo??? Očitno ja! Uf, imajo ti kuharji srečo, da nisem njihov šef!!!

Najin komentar sva povedala natakarju, ki je neverjetno profesionalno reagiral. Na splošno so bili vsi natakarji v vseh restavracijah in barih zelo dobri.

Naslednji dan na plaži me je o počutju povprašala menedžerka, ki je zadolžena za goste. Vsak dan so se namreč sprehodile med gosti in poklepetale z njimi. Ena je bila zadolžena za ruske goste, dve za nemške. Povedala sem jih za hrano v restavraciji in bila je zelo navdušena, da sem sploh kaj komentirala. Po njenih izkušnjah nemški gostje nič ne povedo, vedno rečejo, da je bilo v redu, potem pa zafrustrirano trpijo med in po dopustu. Takoj sem jo pomirila, da imam samo nemškega moža in slovansko dušo, zati nimam težav z izražanjem svojega mnenja.

In ji za tolažbo povedala še moje pripombe o športni animaciji. Gimnastika traja premalo časa, animator med vadbo govori samo angleško in nemške starejše telovadke, ki najbolj pridno sodelujejo, ga ne razumejo. Seveda se nobena od teh gospa ni pritožila pri animatorju ali na recepciji, samo po vadbi sem slišala njihove komentarje. Menedžerka je bila navdušena tudi nad tem podatkom, pridno si je zapisovala in me na koncu vprašala za številko sobe. Povedala sem ji jo in si mislila, da se moj dosje pridno polni - že februarja sem jim napisala pripombe o animaciji in hrani.

Animacija je bila tokrat na splošno boljša, marca se je zamenjal animacijski tim, pa tudi direktor hotela, vendar še vedno podpovprečna. Animator za gimnastiko in vodno gimnastiko je bil na začetku jezen in užaljen nad mojo kritiko, po treh dneh pa se mi je zahvalil, da sem ga usmerila na pravo pot. In ne boste verjeli, spremenili so program za vodno gimnastiko, verjetno po 5 letih! Animator ga sam ne more spremeniti, ampak mora priti ukaz "od zgoraj". Moje pripombe so očitno pomagale in z veseljem smo telovadili po novem programu. Slišali smo tudi veliko več nemških besed in vsa vadba (tudi joga) je postala zanimivejša.

Športnemu animatorju sem "ukazala", da mora za polovico zmanjšati količino cigaret in obljubila, da ga bom vsak ponedeljek mentalno brcnila v rit, da ne bo zašel iz "prave" smeri. Se mi zdi, da je nekaj momljal o debeli in močni riti, ki potrebuje močno brco, vendar ne morem trditi, da sem ga prav slišala - najin angleški besedni zaklad je omejen.

Kot vidite, mi ni bilo dolgčas, moja misionarska žilica mi tudi na dopustu ni dala spati. Če bom naslednje leto še enkrat obiskala ta hotel, se bom lotila kuharjev ... Moj nasvet: ko je tema večerje azijska kuhinja, jejte solato in riž, samo tako se boste izognili cunamiju glutamata. Ko pa servirajo egiptovsko hrano, se najejte za dva!

Poleg številnih športnih aktivnosti, nažiranja s hrano, misioniranja in kritiziranja, mi je uspelo prebrati 6 romanov in se pošteno naspati. Bilo je fantastično!!!