Na splošno so pisane zasaditve rož v košarah/loncih in zgradbe, še posebej pubi in restavracije. Tako jih okrepčila žejni lažje najdejo, tudi ko ne sije sonce.
Sprehodimo se po mestu, brez velikih komentarjev.
Nakupovalna ulica v bližini najinega hotela
Takole so izgledale košare od blizu
Ne vem, ali so košare na ulicah morali zalivati, saj je padavin na Irskem vedno dovolj. Verjetno jih niso, saj sem na nekaterih mestih, pod napuščem, videla posušene rožice.
Nadstrešek pred tem gledališčem mi je bil všeč
Še ena pisana - poznavalci rožic vemo, da takšna kombinacija rastlin v naših podnebnih razmerah nikoli ne bi uspevala. Fuksije, gomoljne begonije, pelargonije in petunije v enem koritu? Ha, ha!
Ste opazili, kako nizke so zgradbe v Dublinu? Samo na obrobju mesta so zgradili nekaj stolpnic.
Vse je pripravljeno za goste
Uf, kako mi je bila všeč kovinska krogla! 
Če ste že bili v kakšni od dežel z atlantskim podnebjem (Nizozemska, Belgija, Anglija, Irska ...), potem veste, da so prebivalci zelo različno oblečeni. Nekateri so v debelih puloverjih in zaprtih čevljih, drugi na pol nagi - to velja za sončno in deževno vreme.
Temple Bar - del mesta, ki so si ga prisvojili pubi, umetniki, majhne trgovinice z živili ...
Zanimivo, zanimivo ...
Kvadratasti zaboji na obrežju reke mi sploh niso bili všeč. Ali pa je bila zasaditev napačna?
Še ena pisana
Ga poznate?
Na številnih križiščih so stale premične reklamne table. Stale seveda niso same, ampak so jih držali izključno tuji delavci, še največkrat Poljaki.
Moderna irska rikša
No, ja ...
Bivša cerkev, ki so jo spremenili v restavracijo in bar
Napisi so povsod dvojezični - irski (aktivno govori ta jezik samo še 500.000 Ircev) in angleški
Spike - nepotreben špičasti okras mesta, ki je stal 4 mio EUR
Še enkrat James Joyce
Spodnji del Millennium Spire, kot se spike uradno imenuje
Parki so dobro negovani, kar pri prijaznem podnebju niti ni težko
Parki so tudi zelo dobro obiskani
Vikingi so bolj vplivali na irsko zgodovino, kot si mislimo. Poleg besed in običajev, so prinesli svoje recepte, tehnološke izboljšave, pa tudi brezobzirnost in pomorsko znanje.
Zadnji dan nisem več mogla fotografirati. Po dvanajstih dneh in 1200 fotografijah sem bila zasičena. Tole je bila zadnja fotografija; čeprav ne poznam oseb na spomeniku, so se mi zdeli primeren motiv za v slovo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar