Ruth nas je v svojem
prispevku na blogu pravočasno opozorila, da moramo zamenjati sezonske rožice na grobovih. V Parizu je veliko zanimivih pokopališč,
enega od njih sva obiskala tudi midva.
Zasaditve na javnih površinah v Parizu niso nič posebnega, Francozi so očitno bolj pristaši formalnih vrtov
Starejši grobovi imajo nad sabo "hišico", novejši so iz kamna. Vsem pa je skupno to, da je izredno malo cvetja in rastlin. Očitno ga raje zapravijo za sir in vino (pa ne mislim, da je to kaj slabega).
Na redkih grobovih se najdejo rožice, sveče bi lahko iskali z lupo
Tik ob prvih grobovih so postavili most. Na prvi pogled malo nenavadno, ampak v velemestu je vse možno.
Grobovi za bogatejše družine imajo okrog več prostora, kljub temu niso nič bolj urejeni.
Da se kdo ne izgubi ...
Dolgča, dolgčas. Kje so rožice? Plastičnih (slovenskih) sveč sploh ne pogrešam, ker mi gredo iz ekološkega vidika strašno na živce.
Ah, tale grob je nekaj posebnega. Zagledala sem ga iz hrbtne strani in najprej mislila, da je bil gospod režiser, potem pa s sprednje strani ugotovila, da je bil fotograf. Kako lep nagrobnik! Na prvi pogled zelo narcisoiden, na drugi pogled pa kaže samo pripadnost umetnika njegovemu poklicu. Jasno, s cigareto v roki, saj smo v Franciji!
Uf, uf, tale leži zelo visoko ...
Zasaditve na javnih površinah v Parizu niso nič posebnega, Francozi so očitno bolj pristaši formalnih vrtov
Starejši grobovi imajo nad sabo "hišico", novejši so iz kamna. Vsem pa je skupno to, da je izredno malo cvetja in rastlin. Očitno ga raje zapravijo za sir in vino (pa ne mislim, da je to kaj slabega).
Na redkih grobovih se najdejo rožice, sveče bi lahko iskali z lupo
Tik ob prvih grobovih so postavili most. Na prvi pogled malo nenavadno, ampak v velemestu je vse možno.
Grobovi za bogatejše družine imajo okrog več prostora, kljub temu niso nič bolj urejeni.
Da se kdo ne izgubi ...
Dolgča, dolgčas. Kje so rožice? Plastičnih (slovenskih) sveč sploh ne pogrešam, ker mi gredo iz ekološkega vidika strašno na živce.
Ah, tale grob je nekaj posebnega. Zagledala sem ga iz hrbtne strani in najprej mislila, da je bil gospod režiser, potem pa s sprednje strani ugotovila, da je bil fotograf. Kako lep nagrobnik! Na prvi pogled zelo narcisoiden, na drugi pogled pa kaže samo pripadnost umetnika njegovemu poklicu. Jasno, s cigareto v roki, saj smo v Franciji!
Uf, uf, tale leži zelo visoko ...
Na pokopališču sem videla tri mačke, ki očitno skrbijo za naravno podganje -mišje) ravnovesje. Vse so se gibale skrajno elegantno in imele vitke nogice, kot Parižanke. 
Eden zame najlepših motivov na pokopališču. Javor, trave, kamni, bonsaji - strašno všečna mešanica.
Še en pogled na kamniti dolgčas (bodimo odkriti: če bi to fotografijo naredila nekaj tednov kasneje, ko bi bili listi jesensko obarvani, bi vsi vzdihovali, kako je lepo)
Kot povsod na svetu je poleg pokopališča cvetličarna. Krizanteme in druge jesenske lepotice so že čakale na nekaj izjem, ki na grob odnesejo celo cvetje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar