Ja, z virusi sem se začela boriti že zadnja dva dni v Dubrovniku. Malo me je kuhala vročina, povečala se je poraba robčkov in ponoči sem (baje) smrčala - ampak, simpatično, kot mi je hitro zagotovil moj dragi možiček ...
Ampak, v tako simpatičnem hotelu niti ni bilo težko biti bolan. Imela sva prekrasno sobo in veliko teraso s fantastičnim razgledom. Vsak dan sva večerjala ob pogledu na žareče sončne zahode. Nisem se jih mogla zasititi in greli me bodo še najmanj do januarja.
Presenečenje na terasi pred hotelsko sobo: lantane z vijoličnimi cvetovi. Videla sem jih v mnogih dubrovniških vrtovih, zato so verjetno "divjega" izvora. 
Pogled na plažo: voda je bila topla in sonce ravno prav vroče, da je cel dan božalo kožo (vidite, kako romatično se izražam, ko imam vročino?)
Vsaki sobi je pripadal zasebni košček terase pred sobo in vrtiček v kortih
Na hotelski plaži na srečo ni bilo več veliko ljudi
Sončni zahod: prvi dan
Sončni zahod: tretji dan
O imenu tega durbovniškega mostu se dolgo niso mogli dogovoriti; nekaj časa je imel dve imeni, na koncu pa je zmagala Tuđmanova struja.
Sončni zahod: šesti dan z dodatkom polne lune
Naslednjič: fotografije iz potepa po Dubrovniku
Ni komentarjev:
Objavite komentar