Na večernem sprehodu z Luiem sem našla mlajšega, obnemoglega in dehidriranega ježka. Najprej sem nameravala iti mimo in pazila, da ga moj slepi pes ne pohodi. Pa se mi je le zdelo čudno, da jež ne pobegne pred nama v prvo grmovje, 3 metre vstran. Maska, ki jo že več mesecev nosim v pasji torbici, se je vsaj enkrat izkazala za koristni, saj sem z njo prijela ježa.
Doma pa reševalna akcija. Najprej voda, ker je bil popolnoma dehidriran. Nato je pojedel malo Luieve hrane, nato pa sem mu odstranila 3 ogromne klope. Z Luievo pinceto.
Nato sem ježu naredila hiško in pri te uporabila vse gradbene veščine, ki jih imam. Dobil je dve Luievi brisači, na eni leži, na drugi je pokrit. Ima hrano in pijačo.
Tako sedaj v moji postelji spi Lui, v vrtni pa jež. Oba sta tiho in sanjata ...
Ne vem, kje bo jež zjutraj, sedaj spi, ker je bil na koncu z močmi.
Naslednji dan:
Kako hecno se slisi: grem nahranit ježa. Nimam pojma, kje je Filip (tako sem poimenovala ježa, ki sem ga včeraj dehidriranega našla na pasjem sprehodu). Včeraj ob 23.00 ga ni več bilo v škatli. Je pa mi pustil kakec, lepo na papirnati brisačo, kot se spodobi. No, njegov kakec sem danes zjutraj našla tudi na travi. Bil je prave konsistence, torej mu pasja hrana ni škodovala. Prisežem, okrog nas imajo vsi pse in prvi lastnik mačka je Kučan v sosednji ulici.
Na vrtu je voda v 3 posodah, sedaj pa bo jež, če je sploh še v bližini, dobil hrano.
Se pa že cel dan derejo mlade vrane, ker so lačne. Predvidevam da vodo najdejo. Hudo jih je poslušati, ampak nimajo nobenih sovražnikov, zato mora priti do naravne selekcije. To se sliši grozno, vendar so v zadnjih desetih letih vrane zmanjšale število drugih ptic za polovico.
