Ravno o hvaležnosti sem razmišljala včeraj. Povod je bil moj lačen pes. Nepričakovano sva podaljšala sprehod in se, namesto eno uro, potepala dve in pol. Ker ni pojedel ponujenega kosila, je bil okrog pol osmih zvečer, ko sva se vračala, že pošteno lačen. S sabo pa nisem imela nobenega priboljška, saj sva se nameravala hitro vrniti.
Lui je pes iz zavetišča, ki so ga našli, starega okrog 6-7 mesecev, skupaj z mamo in tremi mladiči. Svoje rano otroštvo je verjetno preživel v bližini ljudi, potem pa neznano dolgo hodil "po svetu". Verjamem, da je bil v tem času zelo, zelo lačen; verjetno je bil lačen tudi prej.
Zato je Lui včeraj na sprehodu, močno lačen, aktiviral svoje stare izkušnje in začel jesti: posušene črve, želod in celo kamne. Lahko si predstavljate mojo stisko, ko sem videla, kaj je. Doma pa polne shrambe hrane ...
Doma se je usedel pred kuhinjo in z zelo lačnimi očmi gledal, ali bo dobil kaj za jesti. To se je zgodilo prvič, saj ni pes, ki bi mu bila hrana najpomembnejša v življenju.
Lui mi je zopet dal lekcijo, in sicer o skromnosti in hvaležnosti. Če realno pomislimo, bi morali res biti bolj srečni in zadovoljni s svojim življenjem, predvsem pa hvaležni za vse, kar imamo.
No, naučila sem se tudi, da moram s sabo vedno vzeti pasje priboljške, saj moram biti vedno pripravljen na nove (pasje) dogodivščine.
Pregled dogajanja na ljubljanski PST
"Helena, kaj držiš v rokah?"
"Tam se nekaj dogaja, greva naprej!"
