Vročina tudi na severu
Ko sva okrog 10. julija prispela v Hamburg in naju je pozdravil dež, sva se potrepljala po ramenu in rekla "Tista dežna jakna nama bo še prav prišla!". Od lastnika apartmaja sva izvedela, da so se tega dežja vsi zelo razveselili, saj že dva meseca ni bilo pravih padavin. Dežne jakne in ostala topla oblačila so naslednjih 11 dni ostala v kovčku.
Situacija je sedaj še slabša: na severu je zemlja peščena, zato slabo zadržuje vlago. Ko se mi bo roka nehala lepiti na tipkovnico (baje v soboto), bom objavila nekaj slik iz mojega zadnjega potovanja.
Rožice doma
Mi bomo te vroče dni že preživeli, saj nas občasno namočijo plohe in malo ohladijo ozračje. Ugotovila sem, da me najbolj uničuje suha vročina.
Rožice se super držijo. Že trikrat sem pošteno pristrigla tiste, ki so postale predolge. To je dobro za videz kompozicije v loncu, pa tudi za zalivanje - manj transpiracijske površine, manj vode potrebujejo rastline.
Pes Lui in vlaknine
Hvala za vse dobre odzive glede mojega novega psa iz zavetišča. Ah, ta pes. Saj vem, da sem si ga izbrala sama, ampak, a se bom res morala (ob njemu) zopet naučiti novih lekcij o življenju?
Ko sem gledala tega revčka prvi in drugi teden, kako se je tresel za vsako malenkost, mi je bilo zelo hudo. Še sedaj zelo senzibilno reagira na novosti in tako bo tudi ostalo. S tem se je treba sprijazniti.
Psi iz zavetišča potrebujejo popolnoma drugačen pristop kot ostali psi. Nič mi ne pomaga znanje, ki sem ga že imela od prvega psa, niti znanje, ki sem ga pridobila v zadnjih nekaj letih, ko sem gledala oddaje na TV in brala članke. Naročila sem si nekaj knjig o psih iz zavetišča, da bova u Luiem lažje delala.
Po enem tednu bivanja z psom sem doživela veliko krizo, saj se mi je zdelo, da vse delam narobe. Na nobeno mojo potezo ni reagiral "normalno". Nato sva začela od začetka, res od osnov, in sedaj sva tako daleč, da se zjutraj zelo rad pusti čohati in božati. Danes je bil narejen velik preskok, saj mi je svoj smrček potisnil v dlan in malo zadremal.
Še vedno pa ne vzame hrane iz moje roke. Tukaj pridno vadiva, zato vso hrano dobi od mene: ali mu jo mečem, ali mu jo dam v igračko ali pa na vrtu dobi kost.
Lepo je opazovati napredek, kako postaja vedno bolj igriv. Zelo rad ima travo hakonokloa. Mojemu dragemu sem zagrozila, da sledijo drastični ukrepi, če bo pri košnji s kosilnico poškodoval liste. No, ker se Lui s hokonokloo ne samo igra (lovi poganjke), ampak jo tudi poje, pri naslednji košnji ne bo več strahov glede estetike na vrtu. Potem pa najdem na pol prebavljene koščke trave v njegovem kakcu. Očitno mu paše, čeprav sem se na začetku zelo ustrašila, ali je trava strupena. Očitno ni.
Luijeva poslastica ... pes ve, da vsi potrebujemo vlaknine