Obračun s Sicilijo

Prvomajske praznike sva preživela na Siciliji. Odločitev je padla že pred tremi meseci, zato sva imela pred odhodom urejeno vse: apartma, letalsko karto iz Trsta do Catanie, najet avtomobil na letališču in naštudiran vodič za vzhodni del otoka. Ni bilo ovir za lep dopust na sončni Siciliji, a ne?

Ampak, so bile ...

Let je potekal v redu, bili smo zelo hitri in v uri in pol preleteli razdaljo. Na letališču sva, sicer po skoraj eni uri čakanja, dobila oba kovčka. V Avisu pa nisva dobila najinega avtomobila. Ga nimajo. Čeprav sva ga rezervirala že pred dvema mesecema.

Ponudili so nama prevoz do apartmaja in dostavo najetega avtomobila naslednji dan. V redu. Sama sem bila sicer malo skeptična, ali ga bodo res pripeljali, ampak ga so.

Apartma je bil na prvi pogled (in po slikah na spletu) zelo prijeten. Na drugi pogled pa me je motil smrad, ki je prihajal iz kanala v bližini naselja. Bilo je neverjetno veliko komarjev. Sicer so jih omenjali že drugi popotniki, vendar si nisem mislila, da bi lahko bili komarji kakšen problem. Na srečo je imel apartma dve okni zamreženi, zato sva lahko zračila.

Največji problem pa so bili stanovalci v drugih apartmajih. Ni jih bilo veliko zasedenih, ampak ti so bili dovolj, da ni bilo miru do polnoči. Res neverjetno, kako hrupni so Italijani in koliko si imajo za povedati. Od jutra do večera govorijo, samo med popoldansko siesto dajo mir.

Prvi dan, ko sva čakala na avto, sva se peš sprehodila po okolici. Povsod smeti. Pa ne košček tukaj in tam, ampak cela zbirka ob cesti, na pločniku, pred hišami ...

Smeti so bile tudi na peščeni plaži, ki sva jo prehodila.

Presenetilo naju je tudi vreme, ki je bilo vse prej kot sončno. Dva dni je bilo celo deževno in vetrovno. Meni je bilo po eni strani všeč, da sva imela tako spreminjajoče se vreme. Obožujem dramatiko na nebu! Kopalke pa sva lahko pokazala samo enkrat.

O vožnji na cesti ne bom govorila. Vozil je partner in se presenetljivo hitro vključil v dirko, zato sem ga zafrkavala, da ima sicilijanske korenine. Res se na Siciliji vozi tako, kot pravijo klišeji: hitro, divje, brez smernikov, s hupanjem.

Ampak, po nekaj dneh se naveličaš hrupa, smeti, divje vožnje in nezanimive pokrajine. Tako je, meni se je vzhodni del Sicilije zdel nezanimiv. Mogoče je na drugih delih otoka lepše, boljše, zanimivejše. Ne vem.

Tudi glede znamenitosti sem razočarana. Ne, nisem razočarana, ker nisem veliko pričakovala. Kot je že povedal Branko Gradišnik v svojem potopisu po Siciliji, so stare znamenitosti pogosto samo kamenje v travi in muzeji niso vredni obiska. Po obisku petih cerkva pa kmalu vse postanejo podobne.

Ostane samo še hrana. No, tukaj me je Sicilija navdušila. Tako glede ponudbe v trgovini, na tržnici in restavracijah. Še nikoli nisva tako poceni nakupovala. O, kako dobri so bili paradižniki in vložena zelenjava. Pa artičoke!

V restavracijah je treba paziti in se izogibati tistim, ki so sicer na spletu dobro ocenjene, so pa v bistvu past za turiste. Tam boste za majhno porcijo na pol surovih testenin, politih z dvema žlicama omake plačali - preveč.

Navdušena sem bila tudi nad lokalnim vinom. Povsod je bilo dobro, zanimivo, divje in vroče, kot se za vina s Sicilije spodobi. No, imajo pa v nekaterih restavracijah čudno računico: 1 dl vina stane 5 EUR, cela buteljka pa 15 EUR. Tako je, prav ste prebrali, silijo te v alkoholizem. Tudi na splošno so vina poceni.

Kaj mi bo ostalo v spominu? Na vsak način dobra hrana in vino, prijaznost domačinov (vedno smo so pogovorili, kljub jezikovnim preprekam), razburkano morje in valovi na obali, Taormina (čeprav sem doživela šok ob množici turistov), Siracusa in to je vse.

Sicilija, bilo je lepo, ampak ne bova se tako hitro ponovno videli!

Če bi bilo vreme normalno

Če bi bilo vreme "normalno" za ta letni čas, bi sedela na terasi in si ogledovala sezonske rožice, kako pridno rasejo. Ker pa je bilo danes ponoči zelo mrzlo, pa še naslednjo noč bo, sem se odločila, da počakam s sajenjem rožic.

Sem že doživela, ko so se rožice zaradi prenizkih temperatur "zakrknile" in prenehale rasti. Letos imam same občutljive: batato, lantano, drobnocvetni mleček, okrasne koprive, novogvinejske begonije ... Tako sem temperaturno najbolj občutljive rožice postavila na mizo, nekatere manj občutljive pa ob mizo in jih prekrila s kopreno.

Komaj čakam četrtka, da začnem saditi. Do takrat pa bo na vrtu videti takole:

Medtem, ko njegova ženkica sedi na jajcih, se ata kos junior sladka z rozinami. Za vse, ki ne sledite blogu, naj povem, da samice ne marajo rozin, samčki pa je nori nanje. V našem atriju smo več let imeli mladičke, ki sta jih vzgojila mama kosovka in ata kos. Pred dvema letoma je ata kos umrl ...

Potem je dve sezoni hodil k nam samček, lahko bi bil celo mladiček iz našega gnezda. Kos iz sosednjega atrija ga je vedno preganjal, saj si je po smrti ata kosa lastil rozine. Letos pa si je ata kos pripeljal samičko in med prvomajskimi prazniki sta naredila gnezdo. Zdaj ata kos junior preganja sosednjega samčka, se baše z rozinami in pazi na gnezdo, ko samička odleti jest.

Prazni lonci samevajo ...

Za gredice sem kupila lantane.

Rožice so na toplem. danes ponoči je temperatura padla na 10 stopinj, zato sem vesela, da sem jih zaščitila. 

Z rdečo puščico je označeno mesto, kjer sedi mama kosovka. 

Mi smo pripravljeni na mladičke. Ko bodo stari nekaj dni, jim bo ata kos nosil črve in rozine. Bo 2 kg dovolj? Hej, mogoče bomo imeli še eno rundo mladičev, do konca junija kosi gnezdijo.