Ta ohladitev mi je prav všeč! Ni mi bilo treba zaliti rožic, lahko sem si obula dolge hlače in jopo. Tudi v kuhinji mi ni bilo treba taktizirati, kaj naj skuham, da ne bo prevroče.
V torek sem bila v mestu in bila presenečena nad turisti. Pa ne nad količimo, ampak nad raznolikostjo narodov, ki nas obiskujejo. Treba se je samo postaviti na eno od ulic v Stari Ljubljani in preplavijo te različne narodnosti. Lepo, da ne rečem svetovljansko. Tako je, Ljubljana postaja svetovljanska. Vi se kar smejte!
Nisem imela časa opazovati obnašanja turistov, čeprav je to strašansko zabavna reč in vam jo toplo priporočam. Usedite se na eno od številnih teras, si naročite pijačo in opazujte dogajanje pred sabo. Veliko boljše kot vsaka žajfnica na TV. Garantirano.
Mudilo se mi je na tržnico, saj sem si zaželela borovnic. Kupila sem ameriške, hkrati pa oprezala še za marelicami. Hmm, od kje so te, domače? Ne, tem se že na daleč vidi, da so jih pobrali nezrele. Nikakor, prodajalec mi ni všeč ... Sploh ne dišijo po marelicah!
Ko sem se že želela odpraviti domov, me je ustavila iztegnjena roka, v njej pa marelica. "Poskusite, gospa!"
Dobro, sem ugotovila. Kaj? Marelice iz Srbije? Hmm ... No dobro, lepe so, zrele, velike, dajte mi dve kili.
Doma sem ugotovila, da so vse marelice poškodovane (od toče). Prodajalec, jugovič stare šole, me je "nategnil" tako, kot so robo nekdaj prodajali (na tržnici): spredaj so razstavljeni lepi izdelki, da ti pa slabe od zadaj. Moram priznati, da takšne tehnike prodaje že dolgo nisem zasledila, ker si je prodajalci na tržnici enostavno ne morejo privoščiti. Zato, ker kmalu ne bi imeli komu prodajati.
Njemu je čisto vseeno, saj mora prodati samo kakšno tono ali dve marelic iz Srbije. Potem bo pa šel.
Marelice so, kljub poškodbam, dobre. Danes smo si v službi naredile smuti iz manga, marelic, limone, borovnic in zelenega čaja. Mljask!
