Objavljam članek s strani Utrinek, ki me je "našel" v pravem trenutku, saj zadnje dni veliko razmišljam o pretirano aktivnem/pasivnem načinu življenja, o tem, da včasih ne začnemo/dokončamo nekega projekta, čeprav vemo, da bi nam prinesel velike koristi:
Začetek novega projekta lahko primerjamo z začetkom nove ljubezenske zveze. Polni smo vznemirjenja in pozitivne motivacije. Določene aktivnosti se lotimo zavzeto kot le kaj. Na vse gledamo pozitivno in se ne menimo za morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečali na poti do cilja. A ko mine nekaj časa in začetna zagnanost nekoliko zbledi, opazimo, da je dejavnost, ki smo se jo lotili, morda težja ali manj zabavna, kot smo sprva pričakovali. Ne vemo, kakšen naj bo naš naslednji korak. Ko naletimo na oviro, obstanemo na mestu.
In nato projekt nekaj časa stoji, mi pa stvari samo odlašamo in se tolažimo s tem, da bo nekoč zagotovo spet pravi čas za to, da se lotimo začetega. Tako vrsto prokrastinacije pogosto povezujemo s perfekcionizmom in strahom pred tem, da naš naslednji korak ne bo tako popoln, kot bi si sami želeli. Na to, da ne dokončamo začetega, pogosto vplivajo tudi različni zakoreninjeni miselni vzorci, ki nas vedno na tak ali drugačen način ustavijo in nam preprečijo, da bi začeto dokončali. Tudi strah pred morebitnim neuspehom je pogost razlog ljudi, ki ves čas odlašajo stvari.
Razlog za prokrastinacijo pa včasih leži tudi v lenobi, a le malo ljudi odlaša z nečim, kar imajo radi in kar počnejo z največjim možnim veseljem.
Najprej je pomembno, da se zavedate, po kakšnem vzorcu delujete. Spomnite se na pretekle izkušnje in ugotovite, kako ste se jih lotili takrat – spomnite se na vsak novo začeti tečaj, zaobljubo, načrt, ki ste ga začeli. Za pomoč lahko morda prosite prijatelja – drugi nas nemalokrat vidijo v čisto drugačni luči, kot mi vidimo sebe. Zapišite si, zakaj ste se lotili določene aktivnosti ali projekta in zakaj začetega niste dokončali. Lahko pri vseh naštetih potegnete kakšno vzporednico?
Vsako stvar, ki se jo želite lotiti, pred začetkom dobro preučite. Zavedajte se, da se boste na poti do cilja zagotovo srečali s kakšno oviro ter da vam bo včasih težko. Če že na začetku veste, kaj vas čaka, boste zadani nalogi lažje kos.
Pomembno je, da se dobro poznate in da ste realni. Če ste že v osnovi nekoliko bolj sanjave narave, je dobro, da začnete delati na tem. Pomembno je, da ste pri postavljanju ciljev realni. Ne lotevajte se stvari, za katere veste, da jih ne boste nikoli dokončali.
Postavite si nek časovni okvir, znotraj katerega želite začeto dokončati, in se tega potem tudi zares držite. To, da strukturirate svoje načrte in cilje, vam je lahko v veliko pomoč. Dolgoročni cilj razdelite na več manjših kratkoročnih ciljev, nato pa se jih lotevajte enega za drugim.
Naj motivacija izhaja iz vas. Ali nekaj želite narediti, ker si to resnično želite? Ali pa se določenih stvari lotevate zato, ker mislite, da boste od njih imeli neko zunanjo korist (vam bo knjiga prinesla veliko denarja in slave, boste, če boste izgubili nekaj kilogramov, bolj zaželeni pri nasprotnem spolu)? Če v stvari, ki se je lotevate, resnično verjamete, boste zagotovo lažje vztrajali tudi takrat, ko boste naleteli na morebitne ovire.
Vir: Utrinek
torek, 11. marec 2014
ponedeljek, 10. marec 2014
Koliko soli porabite?
Kaj veste o soli? Vse, veliko, malo? Vsakdo bi znal nekaj povedal o uporabi soli v prehrani. Sol ni več nedosegljiv dodatek k prehrani, kot je bilo še za časa Martina Krpana, vsakdo jo pozna.
Mnenja o soljenju so različna in vsak teden lahko preberemo članek o soli. V enih svetujejo varčno doziranje, v drugih dokazujejo, da je sol nujno potrebna za pravilno delovanje telesa. Kaj je res?
Zame je bolj pomembno, kakšno sol uporabljamo. Kameno jodirano sol? Morsko ali himalajsko sol? Razlike so ogromne. Če mi ne verjamete, poskusite sami. Že več kot 15 let uporabljam himalajsko sol, ki vsebuje vse kemijske elemente, ne samo natrij in klorid. Morska sol me ne zanima, saj ne vem, kako čista je - koliko težkih kovin in ostalih strupov vsebuje. Vedno se (potiho) zabavam, ko se kdo hvali, da uporablja solni cvet iz Piranskih solin. Hm, khm, v Tržaškem zalivu je od 20.000 do 30.000 ton živega srebra.
Sicer imam srečo, da so v tem delu Jadranskega morja morski tokovi šibki, zato se je največ živega srebra posedlo na muljasto dno. Še vedno pa ga je dovolj, da me morska piranska sol čisto nič ne mika. Da o ribah ne govorim.
Tudi o načinu soljenja so mnenja različna. Dodamo jo lahko na začetku, na koncu ali na sredini kuhanja. Sama solim na začetku kuhanja, ker se mi zdi logična teorija, da sol prepreči izločanje mineralov iz živil. Če je voda neslana, se zaradi osmoze minerali (ki so tudi v obliki soli) iz živil izločijo v vodo.
Zelo dober nasvet sem pa zadnjič prebrala o soljenju in ogljikovih hidratih: vedno jih bolj solimo ali jemo z veliko soli (npr. z omako), ker je potem njihova presnova lažja. Na žalost sem pozabila, kako so argumentirali ta nasvet.
Mnenja o soljenju so različna in vsak teden lahko preberemo članek o soli. V enih svetujejo varčno doziranje, v drugih dokazujejo, da je sol nujno potrebna za pravilno delovanje telesa. Kaj je res?
Zame je bolj pomembno, kakšno sol uporabljamo. Kameno jodirano sol? Morsko ali himalajsko sol? Razlike so ogromne. Če mi ne verjamete, poskusite sami. Že več kot 15 let uporabljam himalajsko sol, ki vsebuje vse kemijske elemente, ne samo natrij in klorid. Morska sol me ne zanima, saj ne vem, kako čista je - koliko težkih kovin in ostalih strupov vsebuje. Vedno se (potiho) zabavam, ko se kdo hvali, da uporablja solni cvet iz Piranskih solin. Hm, khm, v Tržaškem zalivu je od 20.000 do 30.000 ton živega srebra.
Sicer imam srečo, da so v tem delu Jadranskega morja morski tokovi šibki, zato se je največ živega srebra posedlo na muljasto dno. Še vedno pa ga je dovolj, da me morska piranska sol čisto nič ne mika. Da o ribah ne govorim.
Tudi o načinu soljenja so mnenja različna. Dodamo jo lahko na začetku, na koncu ali na sredini kuhanja. Sama solim na začetku kuhanja, ker se mi zdi logična teorija, da sol prepreči izločanje mineralov iz živil. Če je voda neslana, se zaradi osmoze minerali (ki so tudi v obliki soli) iz živil izločijo v vodo.
Zelo dober nasvet sem pa zadnjič prebrala o soljenju in ogljikovih hidratih: vedno jih bolj solimo ali jemo z veliko soli (npr. z omako), ker je potem njihova presnova lažja. Na žalost sem pozabila, kako so argumentirali ta nasvet.