Weiseensee - zimska idila

Hitra in dinamična energija se je pojavila v januarju. Kljub temu, da je vse skupaj kar malo naporno, uživam v njej. Toliko se dogaja, da ne utegnem vsega predelati, kaj šele objaviti.

V našem podjetju smo za letošnji marec načrtovali spremembo na kadrovskem področju, vendar se bo zgodila prej. Vsaka takšna sprememba je v majhnem podjetju zelo opazna, ampak, ker se v poslu vedno nekaj spreminja, smo na spremembe že navajeni.

Se vam je kaj toži po snegu? Priznajte, čisto malo ga pogrešate.

Zato danes objavljam fotografije, ki sem jih naredila 1. 1. 2014 na sprehodu okrog Belega jezera (Weissensee). Fantastičen sončen dan je bil, prav takšen, kot sem si ga zaželela.

Ko odpreš vrata, pride ...

Včeraj sem bila v pisarni sama. Dela je bilo veliko, morala sem se oglašati na tri telefone, sprejemati stranke, ki nas osebno obiščejo, odgovarjati na e-pošto na dveh računalnikih in urejati naročila, ki so prispela po telefonu, spletni trgovini ali faksu.

Okrog druge ure se je malo umirilo, zato sem se lotila velikega zračenja: odprla sem vhodna in "balkonska" vrata, da je nastal prepih.

Ko sem čez nekaj minut šla mimo vetrolova, sem ga zagledala: ata kosa. Z vso svojo aroganco in potentnostjo je prišel v hišo in se ogledoval. Mama kosovka se je pred hišo drla na njega, on pa je šel svojo pot (mislim, da je bil v prejšnjem življenju Frak Sinatra in prepeval My Way).

Tudi ko me je zagledal, se je od vhodnih vrat pomikal v notranjost hiše, proti "balkonskim" vratom. Vedela sem, da ga ne smem preplašiti, saj bi se lahko poškodoval, jaz bi pa morala za njim čistiti, saj se priči v stresu vedno pokakajo.

Pustila sem ga samega v osrednji pisarni in šla hitro odpret mrežo proti komarjem, nato pa po fotoaparat. Nastale so te fotografije:

Ata kos je bil samo malo vznemirjen, drugače ga ne bi mučila s poziranjem. Mislim, da ga je najbolj vznemirjala njegova ženkica, ki je v tem trenutku že priletela v atrij in z ograje oštevala njegovo predrznost.

Poglejte, stoji nekaj centimetrov od strežaj odprtih vrat. Lahko bi v hipu poletel ven, ampak ne, on pozira še z druge strani.  

Tudi za pot na vrt si je ata kos vzel čas. Kar nekaj minut je sedel na pragu in se važil pred svojo ženkico. Ta ga je v tem trenutku res glasno nadirala.

Lepotec, a ne?

Za nagrado sem mu dala rozine. V hipu je bil pri "krmilnici", pojedel eno rozino, drugo pa dal v kljun in odletel. Jo bo dal mami kosovki, da se ji odkupi za stres?

Očitno ata kos ni bil tako kul, kot se je delal, saj sem na parketu našla njegov spominček ...

 

Tako, da vam svetujem, da čim pogosteje zračite in odpirate vrata, saj nikoli ne veste, kako prijetno presenečenje bo priletelo k vam. Meni je ta dogodek zelo polepšal naporen delovnik, vendar mislim, da ata kos ne bo tako hitro ponovil svojega podviga. Ali pač?



Weissensee - različni pogledi, različna razpoloženja

Že sredi novembra sem sklenila, da si bom uresničila veliko željo: novega leta ne bom pričakala v Ljubljani. Moti me megla in slab zrak zaradi raket in petard. Vzdušje je 31. in 1. tako turobno, da sem se odločila ukrepati: novo leto bom preživela nekje na snegu, na svežem zraku, malo bolj mirno in hkrati optimistično.

Odločitev je hitro padla: Weissensee. Po samo dveh urah vožnje sem pristala v čisto drugačnem svetu, zasnežena zimska pokrajina me je takoj očarala. Bom v naslednjih dneh objavila različne fotografije, za začetek pa slike, ki so nastala z balkona moje sobe. Lahko se samo čudimo, kako svetloba (vreme) spremeni pogled in s tem vplivajo na naše vzdušje.

Naj še povem, da se je moj načrt v popolnosti izpolnil - 1.1.2014 je od jutra do večera sijalo sonce. Juhuhu!

Oblačno jutro - no, še gre, gremo na sprehod okrog jezera

Zvečer - lep, zanimiv dan je za mano

Sončno jutro - hitro na zajtrk in na potep s fotoaparatom

Depresivno jutro - nazaj v posteljo

Želim vam uspešen začetek leta in čim manj stresa!