Objavljam nekaj najzanimivejših odlomkov iz članka o knjigah za samopomoč:
Avtorica: Irena Štaudohar, Sobotna priloga (10.2.2013), www.delo.si
Christoper Lasch v svoji znameniti knjigi Kultura narcisizma piše, da se je vzpon tako imenovane terapevtske kulture zgodil, ker avtoritete v sodobni družbi izgubljajo verodostojnost in ker
sodobni terapevti in guruji tako radi pestujejo narcisizem svojih pacientov, saj jih učijo, da gre pri »smislu« in »ljubezni« le za izpolnitev njihovih emocionalnih zahtev, namesto da bi jih spodbujali, naj razmišljajo še o drugih ljudeh in svetu zunaj njih, naj si zastavijo realne cilje ter naj se naučijo sprejemati odgovornost.
...
Velika večina današnjih knjig za samopomoč ljudem daje potuho, saj učijo vse nasprotno od starih modrecev: da bodo ljudje uspešni le, če bodo glasni, neusmiljeni, podkovani s prevarami, brez stika z realnostjo in samozavestni. Susan Cain v knjigi Quiet (Tihi), ki govori o introvertiranosti, pravi, da je nekoč v družbi štel človekov značaj, kar je pomenilo, da je discipliniran, resen, odgovoren in moralen. Ni bil toliko pomemben vtis, ki ga je naredil na druge ljudi, ampak to, kako trden karakter je bil v svoji intimi. Kot prikazuje Spielbergov najnovejši film, je bil Abraham Lincoln redkobeseden in skromen humanist, a vendar zelo uspešen vodja, čeprav je imel drugačne lastnosti, kot jih od vodje zahteva današnji čas.
Stare vrednote, kot so delo, razum, čast, odgovornost, empatija in morala, so nadomestile nove, bolj žareče, kot so privlačnost, slava, dominacija in fascinacija. In če želimo v sodobnem svetu biti uspešni, moramo nekako pridobiti prav slednje – in pri tem nam skušajo pomagati mnoge svetovne uspešnice za tako imenovano osebno rast. Filozofija se je zaprla v akademske svetove, med terapevte so se prikradli šarlatani.
...
Micki McGee je v svoji knjigi Self-Help, Inc. opazila, da se produkcija knjig za samopomoč in ezoteriko poveča v času krize. »Namesto socialne varnosti so bile ameriškemu ljudstvu raje ponujene knjige za samopomoč, ki učijo, da smo sami odgovorni za svojo usodo, sami krivi, če nam ne uspe, in ki prežijo na našo nesamozavest.« Renata Salecl v knjigi Izbira piše o tem, da je nekoč človek, ki so ga odpustili iz službe, za svojo nesrečo krivil zunanje okoliščine, dandanes pa nas prevladujoča kapitalistična ideologija sili, naj najprej ocenimo sebe in poskusimo ugotoviti, zakaj se nam ni posrečilo ostati v službi. Vseskozi se moramo ocenjevati. »Enako kot nas spodbujajo, naj nenehno oblikujemo svoje telo z napornimi vajami, pretiranimi dietami in plastičnimi operacijami, bi morali oblikovati tudi svoje notranje življenje, svoja čustva, strasti in razmerja.«
Ocenjevanje je postalo oblika zabave: tako kot se ocenjujemo sami, ves čas ocenjujemo tudi druge. Ne čudi, da so najpogostejša sodobna zabava televizijski šovi, ki temeljijo na užitku, ki ga imajo gledalci, ko brez milosti ocenjujejo nastopajoče oziroma sodelujoče.
...
In ker je bil včeraj ravno kulturni praznik: v čelnem režnju možganov imamo zrcalne nevrone. Ko gledamo nekoga, ki joka ali se smeje, se v možganih sprožijo isti predeli kot takrat, kadar se sami smejemo ali jokamo. In kadar beremo roman ali gledamo film, se zgodi enako – prav zato je dobra umetnost odlična naprava za trening naše empatije, za vživljanje v življenje drugih, za razvoj naše domišljije, za gibljivost naših čustev. Dobra knjiga je vzgoja srca, je dejala Susan Sontag. Poveča naš občutek za človeškost, za človekov potencial, za to, kar se dogaja na svetu. In je kreativnost v naši notranjosti.
