Dragi obiskovalci bloga Osebno in zasebno!
Svoje znanje o feng shuiju bom znova širila v Erlangnu (Nemčija). Kolegica Angela je organizirala tridnevni praktični seminar z mojstrom Chanom. Dva dni bomo govorili o feng shuiju na vrtu, en dan se bomo poglobili v kitajsko astrologijo Bazi Suanming.
Zelo se veselim srečanja s kolegi in, seveda, tudi mojstra Chana. Domov bom prišla utrujena, vendar polna znanja. Če bom imela srečo, bo mojster Chan pogledal tudi moj horoskop in mi dal nekaj nasvetov. Ne bo mi povedal nič novega, kot to, da imam zafrknjen horoskop.
Takoj naslednji dan, ko pridem domov, pa me boste lahko videli na TVS v oddaji Dobro jutro. Mojca Mavec me bo spraševala prav o feng shuiju na vrtu!
V živo bom odgovarjala v sredo, 5.10. od 9.30 naprej na prvem programu Televizija Slovenija. Posnetek oddaje najdete tudi v arhivu na spletni strani TVS.
petek, 30. september 2011
četrtek, 29. september 2011
Zdravje: Debelost - pomembno je tudi trajanje
Pri oceni zdravstvenega tveganja zaradi debelosti ni pomembna le velikost prevelike teže, marveč tudi čas njenega trajanja, opozarjajo strokovnjaki v najnovejši številki revije International Journal of Epidemiology. Ker do zdaj epidemiologi trajanja debelosti v glavnem niso upoštevali, je po mnenju avtorjev članka v omenjeni reviji zdravstveno tveganje zaradi debelosti močno podcenjeno.Najnovejše raziskave namreč kažejo, da vsako dodatno desetletje prevelike teže pri konkretnem posamezniku več kot podvoji njegovo zdravstveno tveganje.
Objava članka je v Veliki Britaniji že sprožila razpravo o skrb zbujajočem naraščanju debelosti med prebivalstvom in še zlasti pri otrocih. Po uradnih ocenah – če se bo sedanje naraščanje debelosti nadaljevalo – utegne v prihodnjih desetih do petnajstih letih kar tri četrtine britanskega prebivalstva imeti resne zdravstvene težave zaradi prevelike teže.
Po mnenju dr. Asnawija Abdullaha z Univerze Monash v Avstraliji, ki je s sodelavci opravil raziskavo na več kot 5 tisoč ljudeh, pa bodo zdravstvene težave številnih predebelih ljudi še večje, kot zdravniki menijo zdaj, ko ne upoštevajo, kako dolgo je posameznik predebel.
Po njihovih ugotovitvah se tveganje za smrt pri tistih, ki so predebeli že 15 do 25 let, več kot podvoji v primerjavi s tveganjem smrti pri ljudeh z normalno težo. Če pa debelost traja več kot 25 let, pa se tveganje za smrt celo potroji.
Vir: Delo
P.S.
Saj je logično, da je za zdravje pomembno, koliko časa traja prekomerna teža. Ampak, zdaj je to znanstveno dokazano in nekateri potrebujejo takšne izjave, predno začnejo s hujšanjem. Mislim seveda na zdravnike, ki so predebeli, na politike, ki imajo vsaj teoretično moč, da bi ukrepali, na zdravstvene zavarovalnice ...sreda, 28. september 2011
Življenje: Golaž iz buč
Še nimate ideje za današnji jedilnik? Skuhajte golaž iz buč!
Idejo sem dobila v nedeljo v Bodoncih, kjer so imeli praznik buč. Pripravili so tudi tekmovanje v kuhanju bučnega golaža. Nisem jih vprašala za recept, ampak sem se ga včeraj kar sama lotila. Mislim, da mi je uspelo.
Recept:
Vzemite jedilno bučo (mokaste, kot je hokaido, niso primerne), jo olupite in nastrgajte na "rezance". Količina je odvisna od števila jedcev in ostalih sestavin (kakšno razmerje želite imeti). Nata olupite krompir in ga narežite na majhne kocke. Isto s korenjem. Jaz sem včeraj dodala tudi bučke (cukine), predvsem zaradi barvnega kontrasta.
Na olju popražite čebulo, proti koncu dodajte česen, krompir, korenje in bučke, in čisto na koncu rdečo mleto papriko, ki jo popražite 10 sekund in zalijete z vodo. Začimbe so zelo pomembne, zato ne varčujte z njimi: sol, sveže zmleta kumina, poper, lovorjev list, majaron, timijan, origano, veliko peteršilja.
Vse sestavine so relativno sladke, zato sem dodala posušene paradižnike (dobijo se v Mercatorjevih trgovinah v hladilniku), ki so rahlo kisli, pa še barvno poživijo golaž. Če vas že zebe, lahko namesto sladke paprike uporabite čili ali več popra.
Mesojedi naj si brbončice zadovoljijo s prekajenim dodatkom (npr. narežejo prekajeno vratino ali goveji pršut).
Golaž počasi kuhajte in če je le možno, da odstavite iz ognja, ko je zelenjava še hrustljava, potem pa ga pokritega pustite počivati najmanj 15 minut.
Dober tek!
Idejo sem dobila v nedeljo v Bodoncih, kjer so imeli praznik buč. Pripravili so tudi tekmovanje v kuhanju bučnega golaža. Nisem jih vprašala za recept, ampak sem se ga včeraj kar sama lotila. Mislim, da mi je uspelo.
Recept:
Vzemite jedilno bučo (mokaste, kot je hokaido, niso primerne), jo olupite in nastrgajte na "rezance". Količina je odvisna od števila jedcev in ostalih sestavin (kakšno razmerje želite imeti). Nata olupite krompir in ga narežite na majhne kocke. Isto s korenjem. Jaz sem včeraj dodala tudi bučke (cukine), predvsem zaradi barvnega kontrasta.
Na olju popražite čebulo, proti koncu dodajte česen, krompir, korenje in bučke, in čisto na koncu rdečo mleto papriko, ki jo popražite 10 sekund in zalijete z vodo. Začimbe so zelo pomembne, zato ne varčujte z njimi: sol, sveže zmleta kumina, poper, lovorjev list, majaron, timijan, origano, veliko peteršilja.
Vse sestavine so relativno sladke, zato sem dodala posušene paradižnike (dobijo se v Mercatorjevih trgovinah v hladilniku), ki so rahlo kisli, pa še barvno poživijo golaž. Če vas že zebe, lahko namesto sladke paprike uporabite čili ali več popra.
Mesojedi naj si brbončice zadovoljijo s prekajenim dodatkom (npr. narežejo prekajeno vratino ali goveji pršut).
Golaž počasi kuhajte in če je le možno, da odstavite iz ognja, ko je zelenjava še hrustljava, potem pa ga pokritega pustite počivati najmanj 15 minut.
Dober tek!
torek, 27. september 2011
Potovanje: Krf v slikah
Grški otok Krf in Grke sem vam na kratko predstavila v prejšnjih prispevkih, zdaj se bomo od njega poslovili samo še s fotografijami:
Pozna kdo tale grmiček? Zelo rada bi ga posadila na svojem vrtu.
Krfska vas bolj na zahodu otoka. Zanimivo je to, da je turistična sezona na Krfu kratka; novembra je že toliko padavin, da je bolje ostati doma ali iti južneje.
Letališka pista je zelo zanimiva, leži kot polotok pred mestom Krf. Ko letalo vzleta, morajo zapreti cesto. Fotografija je narejna iz lokalnega avtobusa.
V mestu Krfu je ogromno trgovin, saj se lahko v pristanišču zasidrajo tudi velike ladje za križarjenje. Moram priznati, da me je kakovost ponudbe presenetila, ni samo cenenega kiča, ampak se dobijo tudi (estetsko) vrednejši izdelki.
V hotelu je delal Srb, ki mi je glede hrane dal tale namig: v Grčiji vedno pojdi v taverno in sicer v takšno, ki ima kariraste prte. Če je taverna izven turističnih območij, toliko bolje.
Veliko prodajaln prodaja "domače" izdelke, jaz sem kupila pekoče paprike.
Obrambni kanal okrog utrdbe
Dokaz, da sem bila tam ...
Pogled s trdnjave - ogledala sva si jo pozno popoldne. Za fotografiranje čisto neprimeren čas, za ogled brez množice turistov pa idealen.
V vročini in med skalami so rasle trave in nekaj drugih trnavih rastlin
"Umetniško" igranje s protisvetlobo
In slovo ...
ponedeljek, 26. september 2011
Življenje:Kdaj moramo biti ponižni in kdaj ne
Se tudi mi kdaj obnašamo preveč ponižno? Vse za ljubi mir?
Vir: Milena Miklavčič, Nedelo (pon, 12.09.2011, 18:00)
VPRAŠANJE:
Draga Milena,
ravnokar berem knjigo Ženske, in ko sem ugotovila, da ste vi in avtorica ena in ista oseba, sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za mnenje.
Od vas sem natanko dvajset let mlajša, živim z možem, ki ga imam neskončno rada, je moja srednješolska ljubezen, poročila sva se pri dobrih sedemnajstih letih. Tašča mi je veliko pomagala pri varovanju otrok, naučila me je gospodinjskih del, celo molsti krave, dela na vrtu. Z veliko odpovedovanja sva z možem doštudirala, pred leti sva tudi zgradila hišo. Imeli smo se prelepo, da me je že kar malo skrbelo, kaj se bo zgodilo. Počilo je takrat, ko je taščin najmlajši dejal, da se ne bo preselil domov in ne bo prevzel sicer zelo majhne kmetije. Taščo je to zelo prizadelo, vseeno so se dogovorili, da prihaja sin z družino vsako nedeljo na obisk in kosilo. Žal si je tašča poleti zlomila kolk, ne more kuhati in streči, zato sem vskočila jaz. Za obiske mora biti vse brezhibno, samo rdeča preproga manjka. Po kosilu ne svakinja ne svak ne migneta s prstom, da bi mi pomagala pospraviti.
Najina družina pa je zdaj prikrajšana, saj smo se zato, ker smo se morali podrediti taščini želji, odrekli izletom in nedeljskemu počitku, sitnarita tudi otroka, ker imata »pokvarjeno nedeljo«. Ko ji je mož omenil, da tako ne bo šlo v nedogled, je tašča znorela in nama očitala nehvaležnost. Mož je potem govoril še s svojim bratom, povedal mu je, da bi tudi mi ob nedeljah včasih radi kam šli, a mu je on odgovoril, da ga nič ne briga, kaj si želimo, da ima on pravico priti domov vsakič, ko se mu zahoče. Seveda je vrgel pod nos, da ima moj mož zdaj dolžnosti, ker je postal namesto njega gospodar na kmetiji. Tako smo že peti vikend doma, pogosto začnem nedeljsko kosilo pripravljati že v soboto (kaj spečem), ker nočem prizadeti tašče (občutek dolžnosti, ker jo imam rada). Verjemite mi, vse skupaj mi ni niti malo všeč.
Barbara
ODGOVOR:
Če verjamete ali ne, pismo sem prebrala dvakrat, ker nisem in nisem mogla doumeti, da je res, kar pišete. Če bi bila na vašem mestu, bi svaku in svakinji že prvič pokazala vraga, kaj se to pravi, izkoriščati vašo dobrotljivost! Imata pa res debelo kožo, da se takole naselita pri tašči oziroma pri vas, ne da bi kakorkoli tudi sama pomagala. Verjemite mi, z lučjo pri belem dnevu bi morali iskati podobno ponižne, kot ste vi. Lepo je, da skrbite za taščo in je ne daste v dom, kar bi marsikdo storil. Ganilo me je tudi, da vam je zanjo mar, da niste pozabili, kakor je pogosto v navadi, da je bila nekoč, ko ste bili v stiski, tudi ona zelo dobra do vas. Prepričana sem, da ste človek na mestu in da tudi njeno morebitno nerganje preslišite, saj veste, da bo bolje, ko bo spet lahko uporabljala svoje noge. Na tem mestu pa se mora vaša širokosrčnost nehati.
Sin lahko obiskuje svojo mamo, kadarkoli hoče, logično. Zaradi vas lahko prihaja k njej od ponedeljka do nedelje, to vas pravzaprav niti ne zadeva. Nikakor pa ne more nihče od vas zahtevati, da njemu in njegovi družini po kraljevsko strežete. Za božjo voljo! Bodite odločni, ne dovolite, da bi se iz vas norčevali in vas izkoriščali. Ne rečem, da ne bi zavihali rokavov ob kakšnih obletnicah, rojstnih dnevih in podobnem. To je normalno in prepričana sem, da tudi vi ne bi negodovali. Toda vsako nedeljo! Edini dan v tednu, ko je družina lahko skupaj, da kam gremo, se pogovarjamo in skupaj doživimo kaj lepega. Vi pa ste se vsemu temu odrekli zaradi občutka dolžnosti in morda tudi miru v hiši?
Žal vaš primer ni osamljen. Matere tega ne bodo nikoli priznale, toda marsikatera dela otrokom krivico, ker se na enega od njih preveč naveže. Tudi vaša tašča je, tako se mi zdi, med njimi. Že to mi ni povsem jasno: če vas prav razumem, vi in vaša družina živite z njo pod isto streho, zakaj bi se potem moral preseliti domov še najmlajši sin in prevzeti kmetijo?
Nekoč so me povabili na neko družinsko kosilo, podobno vašemu. Hči, ki je živela skupaj z materjo, je stregla številnim obiskovalcem, bratom in sestram. Le kavo je ob koncu kosila, po tradiciji, skuhala mama. Pred vsakega je postavila skodelico, le na domačo hčer je – hote ali nehote – »pozabila«. Ko so jo drugi na to spomnili, se je napol obrnila in ji rekla: »A boš res tudi ti kavo?« Ne bom pozabila solz, ki sem jih videla v očeh tiste ponižane ženske, ob materinem vprašanju je nemo odkimala, potem pa je čez čas neopazno izginila iz kuhinje.
To, da se vaša tašča pretirano posveča najmlajšemu sinu, hkrati pa sili celo vas, da mu strežete kot kralju, mi ni všeč. Niti malo. Četudi je bila tašča nekoč, pred davnimi leti, zelo dobra do vas, ji to še ne daje pravice, da vas zdaj po svoje ponižuje v služkinjo. Lepo vas prosim, da se še enkrat temeljito pogovorite z možem, potem pa naj pokliče brata, ker morate med seboj razčistiti, kaj je prav in kaj ni. Seveda na lep način, ker ne gre, da bi se zaradi nedeljskih kosil med seboj sprli. Povejte jim, da so več kot dobrodošli, a da bo v prihodnje tako, da boste eno nedeljo kuhali vi, drugo oni. Tako bo volk sit in koza cela.
Vir: Milena Miklavčič, Nedelo (pon, 12.09.2011, 18:00)
VPRAŠANJE:
Draga Milena,
ravnokar berem knjigo Ženske, in ko sem ugotovila, da ste vi in avtorica ena in ista oseba, sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za mnenje.
Od vas sem natanko dvajset let mlajša, živim z možem, ki ga imam neskončno rada, je moja srednješolska ljubezen, poročila sva se pri dobrih sedemnajstih letih. Tašča mi je veliko pomagala pri varovanju otrok, naučila me je gospodinjskih del, celo molsti krave, dela na vrtu. Z veliko odpovedovanja sva z možem doštudirala, pred leti sva tudi zgradila hišo. Imeli smo se prelepo, da me je že kar malo skrbelo, kaj se bo zgodilo. Počilo je takrat, ko je taščin najmlajši dejal, da se ne bo preselil domov in ne bo prevzel sicer zelo majhne kmetije. Taščo je to zelo prizadelo, vseeno so se dogovorili, da prihaja sin z družino vsako nedeljo na obisk in kosilo. Žal si je tašča poleti zlomila kolk, ne more kuhati in streči, zato sem vskočila jaz. Za obiske mora biti vse brezhibno, samo rdeča preproga manjka. Po kosilu ne svakinja ne svak ne migneta s prstom, da bi mi pomagala pospraviti.
Najina družina pa je zdaj prikrajšana, saj smo se zato, ker smo se morali podrediti taščini želji, odrekli izletom in nedeljskemu počitku, sitnarita tudi otroka, ker imata »pokvarjeno nedeljo«. Ko ji je mož omenil, da tako ne bo šlo v nedogled, je tašča znorela in nama očitala nehvaležnost. Mož je potem govoril še s svojim bratom, povedal mu je, da bi tudi mi ob nedeljah včasih radi kam šli, a mu je on odgovoril, da ga nič ne briga, kaj si želimo, da ima on pravico priti domov vsakič, ko se mu zahoče. Seveda je vrgel pod nos, da ima moj mož zdaj dolžnosti, ker je postal namesto njega gospodar na kmetiji. Tako smo že peti vikend doma, pogosto začnem nedeljsko kosilo pripravljati že v soboto (kaj spečem), ker nočem prizadeti tašče (občutek dolžnosti, ker jo imam rada). Verjemite mi, vse skupaj mi ni niti malo všeč.
Barbara
ODGOVOR:
Če verjamete ali ne, pismo sem prebrala dvakrat, ker nisem in nisem mogla doumeti, da je res, kar pišete. Če bi bila na vašem mestu, bi svaku in svakinji že prvič pokazala vraga, kaj se to pravi, izkoriščati vašo dobrotljivost! Imata pa res debelo kožo, da se takole naselita pri tašči oziroma pri vas, ne da bi kakorkoli tudi sama pomagala. Verjemite mi, z lučjo pri belem dnevu bi morali iskati podobno ponižne, kot ste vi. Lepo je, da skrbite za taščo in je ne daste v dom, kar bi marsikdo storil. Ganilo me je tudi, da vam je zanjo mar, da niste pozabili, kakor je pogosto v navadi, da je bila nekoč, ko ste bili v stiski, tudi ona zelo dobra do vas. Prepričana sem, da ste človek na mestu in da tudi njeno morebitno nerganje preslišite, saj veste, da bo bolje, ko bo spet lahko uporabljala svoje noge. Na tem mestu pa se mora vaša širokosrčnost nehati.
Sin lahko obiskuje svojo mamo, kadarkoli hoče, logično. Zaradi vas lahko prihaja k njej od ponedeljka do nedelje, to vas pravzaprav niti ne zadeva. Nikakor pa ne more nihče od vas zahtevati, da njemu in njegovi družini po kraljevsko strežete. Za božjo voljo! Bodite odločni, ne dovolite, da bi se iz vas norčevali in vas izkoriščali. Ne rečem, da ne bi zavihali rokavov ob kakšnih obletnicah, rojstnih dnevih in podobnem. To je normalno in prepričana sem, da tudi vi ne bi negodovali. Toda vsako nedeljo! Edini dan v tednu, ko je družina lahko skupaj, da kam gremo, se pogovarjamo in skupaj doživimo kaj lepega. Vi pa ste se vsemu temu odrekli zaradi občutka dolžnosti in morda tudi miru v hiši?
Žal vaš primer ni osamljen. Matere tega ne bodo nikoli priznale, toda marsikatera dela otrokom krivico, ker se na enega od njih preveč naveže. Tudi vaša tašča je, tako se mi zdi, med njimi. Že to mi ni povsem jasno: če vas prav razumem, vi in vaša družina živite z njo pod isto streho, zakaj bi se potem moral preseliti domov še najmlajši sin in prevzeti kmetijo?
Nekoč so me povabili na neko družinsko kosilo, podobno vašemu. Hči, ki je živela skupaj z materjo, je stregla številnim obiskovalcem, bratom in sestram. Le kavo je ob koncu kosila, po tradiciji, skuhala mama. Pred vsakega je postavila skodelico, le na domačo hčer je – hote ali nehote – »pozabila«. Ko so jo drugi na to spomnili, se je napol obrnila in ji rekla: »A boš res tudi ti kavo?« Ne bom pozabila solz, ki sem jih videla v očeh tiste ponižane ženske, ob materinem vprašanju je nemo odkimala, potem pa je čez čas neopazno izginila iz kuhinje.
To, da se vaša tašča pretirano posveča najmlajšemu sinu, hkrati pa sili celo vas, da mu strežete kot kralju, mi ni všeč. Niti malo. Četudi je bila tašča nekoč, pred davnimi leti, zelo dobra do vas, ji to še ne daje pravice, da vas zdaj po svoje ponižuje v služkinjo. Lepo vas prosim, da se še enkrat temeljito pogovorite z možem, potem pa naj pokliče brata, ker morate med seboj razčistiti, kaj je prav in kaj ni. Seveda na lep način, ker ne gre, da bi se zaradi nedeljskih kosil med seboj sprli. Povejte jim, da so več kot dobrodošli, a da bo v prihodnje tako, da boste eno nedeljo kuhali vi, drugo oni. Tako bo volk sit in koza cela.