Rožice: Avgust v Murglah

V Murglah letos ne manjka trav, zato so mi zasaditve zelo všeč. Nekatere rožice že pešajo, ker jih je zdelala avgustovska vročina, druge pa zaključujejo svoj življenjski cikel. Na splošno so bile letos rastline zdrave in z njimi ni bilo veliko dela.

Fotografije sem naredila z mojim prvim digitalnim zrcalnorefleksnim fotoaparatom Pentax istD. Ko sem ga vzela v roke, se mi je zdel majhen in primitiven, vendar še vedno dela dobre fotografije. Če bi imela na njem boljši objetiv, bi bile fotografije prav solidne.

Brez popravljanja, direktno iz fotoaparata dobimo takšne barve. Pentax sicer nima tako zvenečega imidža kot Canon in Nikon, ima pa svoj krog privržencev, ki jih je osvojil.

Hmmm, trave ...

Okrog oboka se je pred desetimi leti vzpenjala vrtnica, mi pa smo posadili dve loniceri. Lansko leto je ena kar odmrla, zato je bilo ogrodje golo. Čisto po naključju, ker sem želela samo udobno očistiti obešanko, sem zapolnila manjkajoči del. Ta motiv gledam izza pisalne mize, vmes se pogled ustavi na travah in lahko si predstavljate, kako uživam.

V senčnem kotičku so znova koprive in trave. Nisem se kaj dosti trudila, lahko bi bilo še boljše.

Milijon zvončkov in rdečo koprivo sem v začetku tudi obrezala, drugače bi bilo težko vzdrževati ravnotežje med majhnim lončkom in veliko listno maso. Tudi v avgustovski vročini sem jih znala obdržati, upam, da bo tudi jesen dovolj topla.

Monokrone barve, samo kontrast z listi. Všeč mi je! Trava potrebuje veliko vode, ker ponavadi raste ob ribniku. Ima tudi podporo, drugače bi se polegla po tleh.

Izlet: Weissensee - avstrijsko jezero miru in gostoljubja

Moj mini avstrijski dopust se je začel katastrofalno. Po neprespani noči v lepem hotelu sva se opravila raziskovat avstrijsko koroško in pristala on jezeru Weissensee. Zaradi visoke lege (okrog 1000 m) zelo hitro zmrzne, zato je obiskano tudi pozimi. Na jezeru naredijo proge za hitrostno drsanje, kjer se razgibavajo turisti in profesionalni športniki.

Fotografiji sta iz "glasnega" hotela. Vrh zvonika je bil v isti višini s posteljo, zato je zvonenje neovirano prišlo do mojih ušes. Tudi ponoči, vsakih 15 minut ... 

Ob 10. uri sva že bila pri Weissensee. Odločila sva se za sprehod okrog jezera in sicer po vzhodni polovici. Ker sva hodila počasi (kako naj bom poskočna po neprespani noči?), veliko fotografirala in se vmes ustavila na kosilu, vam ne morem povedati, kako dolga je pot. Midva sva potrebovala dve uri.

Penzioni in hoteli stojijo ob cesti ali višje, na obali jezera pa imajo zasebne pomole za kopalce. Pomoli so tudi last zasebnikov, verjetno lahko do njih prideš samo z dedovanjem ... 

Izbira prenočišč je res velika. Ker je to turistično manj poznan del avstrijske koroške, se morajo za goste zelo potruditi - za manj denarja dobiš več. 

Iz takšnega penziona se peš odpraviš do jezera in uživaš v zasebnem "kopališču". Bilo je mirno, urejeno in čisto. 

Po končanem sprehodu sva morala poskrbeti za prenočišče. V bogato založenem informacijskem uradu (lokacija: leži ob edinem mostu preko jezera) sva si priskrbela katalog in začela telefonirati. Seveda sva najprej poiskala cerkev, in našla celo dve, nato pa na največji razdalji od zvonika poiskala sobo.

Spala sva v penzionu, ki leži čisto ob jezeru, zato sva imela plažo takoj ob hiši. Bilo je fantastično mirno, dokler ni iz cevi pritekla voda. Ja, hiša je imela črpalko, ki je črpala podzemno vodo in jo spuščala v jezero. Odprtina v betonskem nabrežju je bila široka in hrup zelo močan, ko je voda brizgala v vodo. Dva (vzhodna) Nemca sta povedala, da že 6 dni slabše spita zaradi hrupa. Ampak, da vesta, kako bi rešili problem ...

Midva sva takoj vstopila v akcijo in s plastični stoli razpršila curek vode. Ko sva v jezero postavljala stole, je izza vogala prišel lastnik; začudil se je, da mu v več mesecih, odkar oddajajo sobe, ni še nihče povedal o glasni cevi. Naslednji dan je kupil cev in vodo speljal direktno v jezero. Vse skupaj je stalo 10 EUR in gostje so lahko mirno spali.

Voda je povsod pitna in izredno okusna, tudi v restavracijah ponujajo vodo iz pipe. 

Naslednji dan sva se poslovila od Weissensee in si ogledala še dva avstrijska jezera. Nobeno naju ni tako navdušilo, pogrešala sva mir in kultiviranost.

Življenje: Kaj bo leta 2012?

Po majevskem koledarju bo leta 2012 konec sveta. "Strokovnjaki" na internetu pravijo, da to ni več aktualno, ampak, da se moramo paziti leta 2048.

Nikoli se nisem ukvarjala z majevskim koledarjem, tudi z vastu ali djotišem ne. Feng shui (kitajska astrologija, I Ging) mi je popolnoma dovolj in še veliko se moram naučiti, da bom lahko izkoristila njegov potencial.

Zanimivo pa je to, da bo leto 2012 tudi v kitajskem koledarju nekaj posebnega, lahko celo v negativnem smislu. Brez skrbi, tudi v komunistični kitajski se pripravljajo na leto 2012, saj mu bo vladal zmaj. Iz izkušenj vedo, da se z zmajem ni za šaliti.

Zmajeva leta so vedno leta drastičnih sprememb in te spremembe se zgodijo na mogočen in brutalen način. Takšen zmaj pač je: ko enkrat bruhne ogenj, zelo boli. Po njegovem izbruhu so posledice velike in nikoli jih ne moremo čisto predvideti.

Seveda bi lahko začela špekulirati, kaj sve se bo v letu 2012 zgodilo v Sloveniji. Ampak, ne bom. Svetujem vam, da se mentalno pripravite na leto zmaja. Mene, npr. močno mika, da bi si poiskala drugo stanovanje ali hišo.

Seveda leto zmaja ne bo za vse enako brutalno, odvisno od tega, v kakšnih odnosih ste z zmajem. Njegova prijatelja sta podgana in opica - obe sta zelo podjetni, trgovski živali in skupaj z zmajem so zelo aktivni in kreativni (v pozitivnem in negativnem smislu). Tudi petelin se dobro razume z zmajem in zna krotiti njegove izbruhe.