Šport: Ruth na Trans Slovenija

Ko to pišem, Ruth Podgornik Reš ravno teče zadnje kilometre na drugi etapi ultra maratona Trans Slovenija.

Točno vem, kako težko ji je, saj sem bila včeraj njena spremljevalka na prvi etapi od Rogaške Slatine do Kostanjevice na Krki. Upam, da ji je danes malo manj vroče, včeraj so bili zadnji kilometri na razbeljenem asfaltu peklensko naporni.

Ampak, brez skrbi, po pol ure počitka je že kot srnica skakljala po sobi in izgledala presenetljivo spočita. No, Raje je na blogu omenil, da je ponoči slabo spala in zjutraj dobila krče.

Ojoj, Raje omenja, da je danes zelo soparno! In zopet ne more jesti, kar se je zgodilo tudi včeraj. Jaz sem jo ves čas silila, da pije vsaj vodo in druge pijače. Ruth je takoj opazila, da sem ji prinesla prečiščeno vodo iz reverznoosmozne naprave in bila ji je zelo všeč. Imela sem 10 litrov, od tega sem 1,5 litra spila jaz, pol litra sem dala nemškemu tekmovalcu, liter je Ruth uporabila za hlajenje, ostalo pa spila - torej 7 litrov!

Takoj po tekmi me je poslala na recepcijo sprosit banjico za nožne bazične kopeli, danes pa "zahteva" že kopalno kad, piše Raje. Super, Ruth, tako se boš lahko dobro razkisala in nabrala moči za naslednje tri etape.

Še nekaj fotografij:
(po pravici povedano, bila sem preveč zaposlena, da bi lahko fotografirala)

Enemu od tekačev se je pridružil vaški pes in ga spremljal nekaj kilometrov. 

Ja, to je Ruth, vedno dobro razpoložena in optimistična. Mislim, da sem sliko naredila na 50. kilometru ...

Tako je izgledalo v mojem avtomobilu proti koncu tekme - flaše z vodo prazne, ostalo je veliko "suhe" hrane in sadja.

Izlet: Po hrupnih ovinkih do Weissensee

Za vse, ki se zabavate ob mojih doživljajih na dopustu, predvsem v hotelskih sobah, imamo novo zgodbico.

Najboljši mož vseh možev me je že pred nekaj tedni vprašal, kaj bi rada počela okrog mojega rojstnega dne. Optimistično sem predvidevala, da bo v Ljubljani takrat 35 stopinj, zato sem predlagala, da za podaljšani vikend odpotujeva nekam višje v Avstrijo.

Dragi mož je hitro našel izredno dober eko hotel z luksuzno sobo in fantastično hrano. V četrtek popoldne sva se odpravila tja in bila v dveh urah na cilju. Na vsakem koraku sva videla genialne ideje hotelirske družine v tretji generaciji, kako razvajati gosta. Začelo se je že na recepciji, ko nama je mlada dama za sprejemnim pultom prišla zaželet dobrodošlico s stiskom roke (bil je malo mlahav, ker je bila iz Y generacije) na najino stran pulta. Takoj sva dobila pijačo in se v miru odpravila proti sobi. Bila je krasna, z vrhunskimi materiali in detajli ter s fantastičnim razgledom.

Moje šolano oko je takoj opazilo vaško cerkev, ki je stala malo nižje od hotela, vendar sem optimistično predvidevala, da bodo zvonovi v cerkvenem zvoniku ponoči počivali. Napaka! Dominik je že med vožnjo omenjal, da so Avstrijci tukaj kar precej verni. In neprestano zvonenje, vsakih 15 minut, navzven simbolizira njihovo vernost. Tudi ponoči.

Ceno noč nisem spala, saj me je vsakih 15 minut prebudila ura. Zvonovi so bili uglašeni na dokaj visoko frekvenco, ki je bila strup za moja občutljiva ušesa. Zjutraj sem iz postelje vstala popolnoma uničena in utrujena.

Po zajtrku sva šla na recepcijo, kjer so z nama sicer sočustvovali, vendar niso mogli pomagati. Tako pač je. Nekaj se sicer pogovarjajo o tem, ampak rezultatov še ni. Nisem jih vprašala, ali morebiti imajo v skladišču skrito raketo, no, tudi razstrelivo bi vzela, da uničim zvonik. Vidite, tako sem bila obupana.

Poslovila sva se od super dobrega hotela in se kot brezdomčka odpravila v neznano. Ogledala sva si naslednjo, malo večjo vas, in ugotovila, da tudi tam pridno zvonijo. Vsakih 15 minut. Zdaj sva razumela: če bi samo v eni (turistični) vasi ukinili nočno zvonenje, bi bil to izreden poraz za vaškega župnika. Odločitev o nočnem miru (= neposiljevanju z zvokom) bi morala biti sprejeta na večjem področju, tega pa cerkev ne bi dovolila, saj z nenehnim zvonenjem opozarja na svojo prisotnost.

Dokaj hitro sva se odločila, da obiščeva Weissensee, najvišje ležeče avstrijsko jezero (1100 m), ki je obiskano tako poleti, kot pozimi, ker hitro zamrzne. Zelo sem navdušena nad tem jezerom, naredila sem tudi nekaj fotografij, ki jih bom objavila v naslednjih dneh.

Prenočišče sva našla v majhnem privatnem penzionu, direktno ob jezeru, vendar tudi tam ni šlo brez zapletov glede hrupa. Ne, nisva odmontirala zvonika na vaški cerkvi, ker ga v bližini penziona ni bilo. Vendar, z Dominikom sva združila gradbeniško znanje in vsaj delno rešila problem, da sem lahko spala pri zaprtem (!) oknu. So pa v največji turistični vasi okrog jezera imeli kar dve cerkvi, ki sta tudi zvonili na 15 minut. Se nadaljuje ...