Rožice: Jesen v Murglah 2010

To objavo na blogu pišem na novem prenosnem računalniku. Zelo je drugačen, tudi zaradi novega operacijskega sistema Windows 7, saj se razlikuje od Windowsa XP, ki sem ga uporabljala do sedaj. Prenosnik sem kupila predvsem zaradi fotografij. Ima zelo dobro resolucijo ekrana, zato z užitkom pregledujem fotografije. In z še večjim užitkom brišem slabe.

Na dobrem ekranu se res vidijo stresene fotografije, napačna globinska globina, preosvetlitev ... Želim izboljšati svoje znanje o fotografiranju in se lotiti zbiranja slikovnega materiala za knjigo o feng shuiju. Za pisanje besedila se ne bojim; dobiti dobre fotografije pa bo velik problem, zato je najbolje, da jih naredim sama.

Ne, ne, brez skrbi, še ne zbiram prednaročil. S knjigo se bom začela ukvarjati po letu 2012, tako piše v mojem kitajskem horoskopu.

Danes sem vzela prvo kapsulo DMSA za razstrupljanje težkih kovin. Bilo je grozno, od smrdečega urina, bolečin v ledvicah, nenehne žeje, stalnega lulanja, hiperaktivnosti, nervoze, živčnosti, vročine, mrzlice ... Sedaj je že bolje, vendar me čez dva dni čaka nova kapsula.

Kljub stranskim učinkom sem bila na predstavitvi nove spletne strani Avita, ki jo pripravljajo v podjetju Novi svet. Stran je skoraj končana, samo vsebina ji manjka. V naslednjih treh mesecih bomo pisali besedila in vstavljali fotografije; spletna trgovina Avita bo zanimiva ne samo zaradi super izdelkov, ampak tudi zaradi ogromne količine nasvetov.

Rožice na balkonu v Šiški je prejšnji vikend pospravil moj dragi mož, v Murglah pa je ostalo nekaj zanimivih trajnic. Zvezda vrta sta dren in ruj. Poglejte si:

Dren pred hišo ima pisane liste in rdeča stebla, ta, v atriju, pa je ves rumeno-oranžen.

Penisetum sem fotografirala v protisvetlobi. Tako zelo se mi je mudilo na svetovanje (obeta sem mi načrtovanje novogradnje, kar najraje delam), da nisem imela časa eksperimentirati z nastavitvami v fotoaparatu.

Heuhera, sem zopet pozabila katera sorta, je pa v živo še večja lepotička kot na sliki

Ha, ha, ko sem popravljala vejico na grmu, se s prstom po pomoti pritisnila na sprožilec in nastala je tale fotografija. Priznajte, če vam ne bi povedala, da je z "napako", vam bi jo lahko prodala kot "umetnost"!

Seveda, v jesenskem vrtu so obvezne krizanteme

Trave so v jeseni res hvaležna stvar in v nobenem vrtu jih ne bi smelo manjkati. Tudi na balkonu ne!

K tej resi bom dodala bele in svetlo modre mačehe - super pisano bo letos. Ampak, drugih jesensko-zimskih zasaditev pa letos ne bo. Enostavno nimam idej in potrebujem ustvarjalno pauzo.

Še ena travnata lepotica

In še ena! V ozadnju pa se razkazuje ruj. Pravi mačo, ni kaj.

Priznajte, tudi vas je očaral!

Življenje: Slovenska vzgoja otrok

Pogosto si očitam, da se dosti premalo ukvarjam v vzgojo otrok. Ker svojih nimam, bi se seveda rada vtikala v vzgojo tujih otrok. To je lahko, seveda, zelo nevarno početje, saj si nobeni starši ne želijo nasvetov neke tetke, ki je niti ne poznajo, niti nima osebnih izkušenj s starševstvom.

Še vedno pa ostajam optimistka in imam za svoje motive zelo močne argumente. Namreč, z davki, ki jih plačujem, financiram vzgojo otrok. Pa njihovo zdravstevno varstvo, subvencionirano šolsko prehrano, izvenšolske aktivnosti, kot je glasbena šola in šport. Vse to počnem zelo, zelo rada, ker sem samo na takšen način tudi jaz lahko obiskovala glasbeno šolo in trenirala odbojko.

Vendar pa si domišljam, da bi morala zaradi tega imeti več vpliva na porabo denarja. Motijo me zelo slabi obroki v šoli, premalo telovadbe, slaba hrana v družinah, družinski medsebojni odnosi. V kakšne odrasle bodo zrasli današnji otroci, ki toliko preživijo sedeči za mizo, pa naj bo šolska, kuhinjska ali pisalna? Ki ne marajo sadja in zelenjave? Ki vse dobijo, še preden željo sploh izrečejo?

Že moja X generacija, ki se je še veliko gibala na svežem zraku in zaradi pomanjkanja jedla zdravo hrano, ima pri 40. letih takšne zdravstvene težave, ki so jih prejšnje generacije imele pri 60. Bo generacija Y (rojeni po 1980) množično zbolevala za rakom že pri 20? Se pri 25. letu ne bodo mogli več pripogniti in jim bodo vitalni 65. letniki pomagali pri oblačenju? Kako bodo zaslužili denar zase in za mojo pokojnino? Ne, tukaj postanem zelo skeptična in skoraj 100% sem prepričana, da bodo za mojo mini, mini pokojnino delali tuji priseljenci. Če bo kdo sploh želel priti k nam živet, seveda!

Objavljam še nekaj odlomkov iz članka o modernem starševstvu, ki ga lahko v celoti prebetere na spletni strani Dnevnika.

Postmoderni starši

Vzgojne teorije, ki danes vnašajo toliko zmede in negotovosti v polje starševske skrbi in vzgoje, niso od včeraj. Njihov razvoj sega v 17. in 18. stoletje, razlika je le v tem, da so bila prva vzgojna pravila jasna, neomajna in enotna, danes pa jih je malo morje in si večkrat tudi nasprotujejo. Živimo namreč v času, ko se vzgojni priročniki menjavajo hitreje kot letni časi. Poplava različnih virov, od knjig, televizijskih serij do forumov, namenjenih starševanju, po mnenju Metke Kuhar kaže na veliko zmedo in akuten manko jasnih vzgojnih perspektiv, po drugi strani pa je očitno, da si starši in vzgojitelji sami prizadevajo najti lastno pravo vzgojno pot.

"Stare, avtoritarne doktrine starševanja, tiste, ki so vselej vedele, kaj je prav in primerno in kaj ne, tiste, ki so torej delovale od zgoraj navzdol na način jasnih receptov, so se razgradile, kar je bilo nujno in prav," pravi Tanja Rener. Toda nadomestili jih niso novi recepti, zato se skušajo starši sami znajti v številnih vzgojnih izzivih, pred katere jih postavljajo otroci in situacije. Pri nas tako po besedah Metke Kuhar že nekaj časa prevladuje pogajalski tip družine, kjer starši skupaj z otroki krmarijo med scilo avtoritarnosti in karibdo permisivnosti, med vcepljanjem odgovornosti in doziranjem svobode, pri čemer se vse bolj zavedajo, da niti ena od skrajnih vzgojnih metod ni prava.

Postmoderni starši skušajo tako v ospredje odnosov z lastnimi otroki postavljati toplino, enakost, vzajemno spoštovanje, avtonomijo in odločanje skozi pogovor. Trudijo se, pravi Metka Kuhar, kar pa ne pomeni, da jim tudi uspeva. Za starše, rojene v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, so namreč značilni zelo slabi komunikacijski vzorci, vrh tega imajo težave pri vživljanju v potrebe svojih otrok, kar je posledica slabih modelov njihovih izvornih družin. "Pogosto se mi zdi, da starši svojih otrok še vedno ne dojemajo kot subjektov in da jih v resnici ne vidijo, saj je v odnosu do njih še vedno vse polno paternalizma." Tem odnosom Metka Kuhar pravi psevdodemokratični odnosi. Zato bo po njenem razvijanje refleksivne, odgovorne in dialoške starševske avtoritete, ki krepi otrokovo samospoštovanje in spoštuje njegovo integriteto, še naprej osrednja naloga slovenskih staršev.

Zakaj prihaja do paradoksa sodobnega starša, ki po eni strani vlaga v svoje otroke ogromno emocionalne in siceršnje energije, po drugi pa ga preganja občutek, da njegovi vzgojni prijemi ne delujejo, sem vprašala psihiatra in psihoanalitika Matjaža Lunačka. Tudi sam vidi razlog velike negotovosti, povezane z vzgojo otrok, v zmanjšani zmožnosti empatije tako imenovane narcistične populacije.

Pojasnil je takole: "V naši družbi obstajajo štirje tipi subjektivitete. Prva je vezana na tradicionalno protestantsko etiko in je v izumiranju. Gre za osebe z jasnimi moralnimi normami, ki so na pozitiven način ponotranjile starševsko avtoriteto. Takšne osebe nimajo posebnih dvomov, znajdejo se v vsaki situaciji in se hitro odločajo. Naslednja je klasična nevrotična subjektiviteta, polna notranjih konfliktov. Takšne osebe bodo sicer vedele, kako morajo v določeni situaciji ravnati, a jih bo tega hkrati strah. Zanje so značilni oklevanje, neodločnost in nekonsistentnost.

Z razvojem potrošniške kulture in permisivnih vzgojnih prijemov, ki so proizvedli preinvestirane otroke, je nastala narcistična subjektiviteta. Takšne osebe so po eni strani zelo ranljive, po drugi pa izjemno samozadostne. Zelo težko se vživljajo v potrebe drugega, libido vežejo nase, največ pa jim pomenita lasten uspeh in aplavz drugih. Ta subjektiviteta je v naši družbi prevladovala vse do danes. Pred kratkim pa so analitiki določili nov tip subjektivitete, ki so jo poimenovali telematična. Bojim se, da se bo sodobna družba razvijala prav v to smer. Za te osebe je značilno, da komunicirajo pretežno prek spleta in drugih tehnoloških pridobitev, v neposredne osebne stike pa vstopajo z veliko tesnobo. Za njih bo vzgoja otrok še težji zalogaj."

Zdravje: Preveč aluminija?

Zelo zanimiv intervju s Sanjo Lončar, ustanoviteljico in vodjo projekta Za zdravje, ste si lahko prebrali v zadnji prilogi Polet. Če ste ga zamudili, si lahko skrajšani intervju preberete tukaj.

S spletne strani projekta Za zdravje pa objavljam prispevek o aluminiju. Ko pacienti naredijo test na težke kovine, je aluminij skoraj vedno problematičen. In kako visoke doze se naberejo v telesu! Kot so napisali v članku, se aluminij počasi, toda vztrajno nabira. Virov je izredno veliko, zato ni težko nabrati maksimalne doze, ki jo telo lahko prenese.

Težkih kovin se zelo težko očistimo, zato je dobro, da jih v telo sploh ne vnesemo.

Preveč aluminija?

VPRAŠANJE: Pred kratkim sem bila na pregledu in ugotovili so, da imam v telesu velik presežek aluminija. Še sanja se mi ne, kako se je to lahko zgodilo, posebno ker sem v naši hiši zgled dobrega prehranjevanja. Tudi zdravniki so glede tega redkobesedni, zato upam, da imate vi kakšno idejo …

ODGOVOR:
Aluminij v naši zavesti ne sodi med najnevarnejše kovine na planetu, zato smo mu pustili zelo blizu. Drugače od svinca, živega srebra in kadmija, za katere nočemo slišati, imamo o aluminiju pozitivno mnenje in nas ne moti, da so ga polni naša kuhinja, hladilnik, kopalnica, avto …Zato aluminij ni bil deležen tako velike pozornosti. Vemo, da je kancerogen, ne vemo pa še, kako učinkuje na naše hormone, koliko kontaminira podtalnico in kaj si o njem mislijo naši reproduktivni organi.

Dokler je zunaj, res ni problematičen. Ko pa se začne kopičiti v telesu, postane hudiček, ki lahko sproža izjemno živčnost, anemičnost, glavobole, izziva pozabljivost, motnje v govoru in izgubo spomina ter pripelje do zmanjšanega delovanja jeter in ledvic. Zelo pospešuje osteoporozo in po mnenju čedalje več strokovnjakov pelje naravnost k Alzheimerjevi bolezni (v živcih obolelih so našli štirikrat večjo koncentracijo aluminija od povprečne količine).

Če ga je v vašem telesu preveč, se boste morali iti detektiva in odkrivati, kako je tja prispel. Na vašem mestu bi vprašala zdravnika, lokalni laboratorij ali zavod za varovanje zdravja, koliko je ta pojav pogost na območju, kjer živite. Če živite tam, kjer aluminij prehaja v vodo, je zelo verjetno, da niste edini, ki ima takšne težave, in da je najprej treba poiskati dober filter, ki vam bo zagotovil neoporečno vodo.

Hiša, polna aluminija?
Če težava ni v okolici, je lahko v vaši hiši. Preverite, kakšne kuhinjske posode uporabljate. Aluminij je danes osnova naših ponev in pekačev, iz njega delajo pločevinke, pladnje za enkratno uporabo, folije za živila … Tudi trajni bidoni, v katerih pogosto prenašamo pijačo, so iz aluminija, prevlečenega z varovalno folijo … Seveda ta ni vedno kakovostna.

Slaba navada, da ponve in pekače ohranjamo, četudi je površinska plast poškodovana, nas lahko stane zdravja. Četudi ste doma mogoče pri tem dosledni, sem se na svoje oči velikokrat prepričala, da so ponve, ki jih uporabljajo v gostinstvu, zelo pogosto v katastrofalnem stanju. Pogosto je tako tudi s posodami za kuhanje in prenašanje hrane v gostilnah in obratih za množično prehrano.

Aluminij je v skriti obliki tudi v neštetih živilih. Večinoma ga dodajajo v sol kot sredstvo proti strjevanju. Izognete se mu lahko le, če kupujete grobo nerafinirano sol ali himalajske kristale, iz katerih sami delate slanico ali jo meljete v drobnejšo obliko.

Aluminij je tudi sestavina pecilnega praška. Najdete ga tudi v moki, nekaterih sirih … in seveda v vseh industrijskih izdelkih, kjer so uporabili kar koli od zgoraj naštetega!

»Brez GSO« ne pomeni brez aluminija!
Ker je aluminij pogosta sestavina v pesticidih (uporabljajo ga v fungicidih, pa tudi v insekticidih in herbicidih), ga najdemo tudi v hrani, ki vsebuje ostanke pesticidov. Največje koncentracije doseže v konvencionalno pridelani soji.

Mnogi začnejo s prehodom na bolj zdravo hrano uživati čedalje več sojinih izdelkov. Pri tem skrbijo predvsem, da ti niso gensko manipulirani. Na žalost oznaka »brez GSO« ne pomeni brez pesticidov in aluminija. Konvencionalno pridelana soja je zato velik vir ostankov pesticidov in presežka aluminija. Zaradi intenzivnosti gojenja so pri njej spremenjene tudi druge sestavine. Pri soji zato ni šale: ali poiščite izdelke, narejene iz ekološko pridelane soje, ali na sojo raje pozabite.

Na koncu pa preglejte še svojo kopalnico. Ker je koža pod pazduho zelo občutljiva, je zelo pomembno poiskati dezodorante, ki ne vsebujejo aluminijeve spojine. Aluminij zožuje pore in ga zato zelo radi uporabljajo v takšnih izdelkih. Preglejte tudi zobne paste in kreme … Povsod, kjer naletite na besedo alumijin, aluminum … in podobno, poiščite kaj naravnejšega.

Preverite tudi sestavo cepiv
Danes želijo proizvajalci cepiv s čim manj aktivnih učinkovin ustvariti čim več dobička. Cepivom tako dodajajo različne dodatke, katerih namen je sprožiti močnejšo reakcijo tudi ob manjši količini prejetih sevov, zato se čedalje pogosteje uporablja aluminij.

Kamen na kamen …
Zagotovo vas ni zastrupila ena pločevinka, en pecilni prašek ali en odmerek cepiva. Aluminij je tihi ubijalec. Kopiči se miligram na miligram in telo ga večinoma prenaša, dokler ne doseže določene koncentracije. Takrat pa sistem nenadoma reče »ne morem več«; začnejo odpovedovati organi in kopičijo se vidne posledice. Zato je tudi razstrupljanje dolgotrajen proces, ki se začne s tem, da aluminij nehate dodatno vnašati, potem pa začnete počasi loviti »staro zalogo«.

Pri tem vam bodo v pomoč vsi »lovci na težke kovine«, kot so ječmenova trava, alge, sveži zelenjavni sokovi z visokim deležem klorofila ter povečana količina zaužite vode.