S čim si služim denar

četrtek, 15. oktober 2009

Potovanje: Love Pariz - finale z rožicami

Do ponedeljka, 19.10. vas bom zanemarjala, zato bom danes objavila kar tri prispevke. Ne, ne, lepo si jih razporedite in vsak dan preberite samo enega ...

Potopisno serijo s potepanja po Parizu zaključujemo z rožicami. Ko jih boste pregledali, boste ugotovili, da Parižani nujno potrebujejo Ruth ali dve. So mojstri formalnih vrtov (ki pa mene preveč ne zanimajo) in začetniki, ko gre za kreativnejše zasaditve na gredicah in v posodah. Čeprav je klima v Parizu skoraj idealna za ustvarjanje z rožami.

Presenečenje ob hotelu: na prvi pogled stihijska, na drugi pa skrbno načrtovana "travniška" zasaditev


Eden izmed številnih parkov v Parizu - veliko travnatih površin, široke potke, popestritev s skulpturami


Botanični vrt, kjer sem videla največ zasaditev, vendar niso bile več dobrem stanju


Trave ...


... in trave.


V nekaterih stanovanjih pa so le doma ljubitelji rož (mislim, da je največji problem Parižanov, kdo bo zalival njihove rože v avgustu, ko so cel mesec na dopustu ...)


Rdeči poskusi v enem od modernejših blokov (sem jih videla izredno malo)


Gredica s trajnicami na Montmartre (mimogrede, ta del Pariza me je najbolj razočaral, saj je totalno skomercializiran)


Še enkrat trave


In detajli iz gredice na Montmartru


Trenutno so mi takšne verbene zelo, zelo všeč


Harmonično ali disharmonično?


Zanimiva zaseditev nad vrati v lokal


Formalno obrezani grmički v parku poleg Eifflovega stolpa


Če že kaj raste na pariških gredicah, deluje vse zelo histerično (kaj mislim s tem, boste lahko prebrali naslednji teden - v Parizu sem namreč našla povezavo med psihologijo in feng shuijem)


Na stojnicah pred cvetličarnami prodajajo jesenske rožice; ponudba je zelo podobna naši in nisem našla nobenih posebnosti


Zaključimo pariško potovanje s skupinsko fotografijo na Montmartru

Tako, pa smo na koncu. Za naslednji teden imam pripravljenih nekaj novih, strašno zanimivih tem. In končno moram poskrbeti za jesenske zasaditve v Šiški in Murglah. V glavi že imam koncept, samo uresniči ga moram.

Zdravje: Jesen - jejte juhe in enolončnice

V prejšnjem prispevku sem napisala, kako pomembno je, da "navlažimo" element kovina, ki energijsko vlada letnemu času jesen.

Poleg pitja vode ali časa (vse drugo je za zdravje manj dobro), so odlične vlažilec juhe in enolončnice. V slovenski kuhinji poznamo veliko receptov za enoločnice, iz sodobne pa bomo vzeli recepte za juhe. Tudi sestavin za takšne jedi imamo v jeseni obilo, zato hitro na tržnico ali vrt po zelje, korenje, zeleno, por, buče, krompir, brstični ohrovt, fižol ...

Juha iz buč je prava delikatesa

V slovenski kuhinji poznamo veliko receptov za enoločnice, iz sodobne pa bomo vzeli recepte za juhe. Tudi sestavin za takšne jedi imamo v jeseni obilo, zato hitro na tržnico ali vrt po zelje, korenje, zeleno, por, buče, krompir, brstični ohrovt, fižol ...


Dober tek!

Na enem od številnih kuharskih tečajev, ki sem se jih udeležila na Ljudski univerzi v Stuttgartu, smo kuhali tudi kitajsko kislo-pekočo juho. Ta čast je pripadla prav moji skupini. Zaradi nepazljivosti sta kolegici napačno odmerili količino riževe moke in juha je seveda postala zelo gosta in neokusna. Učiteljica, pristna Kitajka, se je približala loncu z 10 litri juhe, jo poskusila in izjavila, da res ni dobra. In odšla.

Ni bilo urgentnega reševanja jedi z vsemi mojstrskimi triki, kot sem ga doživela pri drugih kuharskih tečajih. Ko sem premagala prvi šok, sem se odločila, da bom rešila juho. Najprej sem jo razredčila z jušno osnovo, dodala kar nekaj decilitrov sojine omake, kis in vse ostale začimbe. Po par poskusih se mi je posrečilo in juha je dobila značilni kislo - pekoči okus.

Pa ne samo to! Imeli smo 15 litrov juhe, dovolj za našo večerjo in prezentacijo doma. Ker smo vsi tako zadovoljno cmafkali okrog lonca, se nam je približala kitajska učiteljica. Skeptično je z žlico zagrabila juho, jo poskusila in presenečeno ugotovila: "To je pa dobro!"

Bodite pogumni tudi vi in skuhajte to jesen čim več različnih enolončnic in juh. Če bi kakšen inovativen recept radi delili z nami, se oglasite.

Zdravje: Jesenske nadloge - radiatorji, suh zrak in plesni

V ordinaciji sem pravkar srečala eno izmed zvestih bralk bloga, gospo T. Uf, kako pohvale dobro denejo. Povedala je, da bi z veseljem prebrala kaj o dogajanju v ordinaciji. No, pa začnimo!

Ravno včeraj sva se z Dominikom (za vse nove: to je moj mož in zdravilec) pogovarjala o tem, kakšne bodo posledice nenadnih temperaturnih sprememb. Jaz sem seveda mislila na rožice in na hitrejše praznjenje baterij pri fotografiranju, on pa na zimske gume in zdravje pacientov ...

Nekateri pravijo, da naj bi jeseni čim dalj časa hodili "poletno" oblečeni in si s tem utrjevali imunski sistem, spomladi pa čim dlje ostali v zimskih bundah. In kakšna je realnost?

Ob prvi mrzli sapici si oblečemo nogavice in spodnjo majico, spomladi pa komaj čakamo, da se znebimo debelih oblačil. Ima kdo od vas kakšne osebne izkušnje, ki bi potrdile zgornjo teorijo?

Jesen spada v element kovina. To je suhi element (energija se zapre v notranjost, zunaj pa ostane trda in suha skorja), pravimo v TKM in FS. Kurilna sezona zrak v notranjih prostorih še dodatno izsuši, zato moramo res paziti na zračno vlažnost. Kupite si higrometer (merilec vlage) in vlažilce za radiatorje (posodice v kateri je voda).


Radiatorji s takšnimi režami so energetsko najbolj učinkoviti, vendar jih je zelo težko očistiti. Plesni jih obožujejo, alergiki se bi jih morali izogibati.

Še bolj pomembno pa je pitje vode ali čaja. Res morate obilno vlažiti sluznice (kamor spadajo tudi pljuča, koža in črevesje!). Suha koža, zaprtje in kašelj nastanejo predvsem zaradi pomanjkanja vlage. Nič vam ne bodo pomagale vlažilne kreme (olje ne vlaži kože!!!), če ne boste spili dovolj tekočine.

Topli radiatorji pa prinesejo s sabo še eno nadlogo, ki jo moj mož zelo dobro pozna iz ordinacije: plesen. V (ali na) radiatorjih se s časoma nabere prah, pa naj jih še tako vestno čistimo. V hišnem prahu je veliko plesni; ko topel zrak iz radiatorja zakroži po prostoru, se plesni naložijo na sluznice in povzročajo alergije in dihalna obolenja. Tudi imunski sistem mora delati s polno paro, da nevtralizira te tujke. Posledica: pogosti prehladi in angine.

Zato se takoj lotite temeljitega čiščenja radiatorjev, večkrat na dan dobro prezračite bivalne prostore in poskrbite, da bo relativna zračna vlaga vedno med 40 do 60%. Preprosti ukrepi z veliki učinki. Kruto dejstvo namreč je, da veliko časa preživimo v zaprtih prostorih, pa če si to želimo, ali ne.

torek, 13. oktober 2009

Psihologija: Nakupovanje nepremičnin in feng shui

Kaj je nakupovanje? Za nekatere nujno zlo, za druge najvišja možna oblika užitka. Vsi ostali pa smo nekje vmes.

Strokovnjaki pravijo, da je nakup čustveno dejanje, ki ga moramo KASNEJE racionalno opravičiti. Čisto se strinjam z njimi, ponavadi kupujemo s čustvi. Pa čeprav se na nakup pripravimo in izprašamo znance, preberemo mnenja na forumih, študiramo teste. Končna odločitev je vedno čustvena.

Tudi sama se trenutno zelo močno racionalno prepričujem, da je bil zadnji nakup zelo dober. Saj je tudi bil, vendar mi čustveni del možganov še vedno suflira napačne besede. Na srečo vedno redkeje ...

Ko sem slišala za definicijo nakupa, sem se takoj spomnila na feng shui. Kar pogosto me stranke angažirajo že v fazi iskanja nepremičnine. Seveda ne za samo iskanje, ampak za to, da njihove favorite ocen še s stališča feng shuija. Po 4 do 5 objektih ponavadi najdemo nepremičnino, ki ustreza tudi kriterijem iz feng shuija.

Pri prvem objektu, ki ne ustreza, je cela drama! Pri drugem so pričakovanja, da bom "dovolila" nakup, že malo manjša, pri tretjem in četrtem padejo v apatijo, pri petem pa ne morejo verjeti, da je tisti pravi. Seveda čisto razumem čustveno trpljenje mojih strank, vendar ne popuščam. Veliki kompromisi niso nikoli dobri.

Zakaj pa feng shui (mislim na pravila in smernice iz feng shuija) tako pomaga pri nakupu? Ker je v tem čustvenem procesu edini yang (racionalen). Nakup (stranka) je yin, feng shui je yang - in se krog zaključi.

P.S.
Ta prispevek je posvečen moji stranki, gospe I., zvesti bralki bloga, ki mi je pravkar napisala rahlo depresivno pisemce o svojem novem stanovanju. Stanovanje je po FS zelo dobro, samo bolj ga bo morala obnoviti, kot si je mislila. Pogumno naprej, gospa I, vse bo še v redu!

ponedeljek, 12. oktober 2009

Potovanje: V Lotmerk na konjske dirke

Preden bomo zaključili potepanje po Parizu s predstavitvijo rožic (že sedaj vas opozarjam, da ne pričakujte preveč), vas vabim v "glavno mesto" Prlekije - Ljutomer (oz. Lotmerk).

Na kaj se spomnite ob omembi tega mesta? Na vino in konje. Vsaj takšne so moje asociacije, ampak jaz sem domačinka. Mogoče se boste vi spomnili dobre zaseke in mesa iz tünke ali pa čudovitih gričkov v okolici Jeruzalema. Ali na mlin ob Muri (seveda na tej strani reke, na drugi je Prekmurje!).

Pred prenovo Glavnega trga smo imeli na tem mestu velike kostanje, zelenice, rožice, klopce in dovolj parkirišč. Ljutomer je sicer zelo zgodaj dobil mestne pravice, vendar tako moderen koncept ureditve središča mesta ni primeren za to okolje. Ljutomerčani smo še vedno kmetje po duši, občinski veljaki pa so nas želeli predstaviti drugačne. Razočaranje je veliko.

Pri vinu sem zelo izbirčna, o konjih vem zelo malo. Kljub temu sem se v nedeljo odpravila na konjske dirke. Na ljutomerskem hipodromu so se zbrali navdušenci in tekmovalci, ki so bili tokrat še posebej počaščeni, saj je nagrade podelil sam predsednik Danilo Türk.

Lahko ste prepričani, da smo njegovo ime vsi Prleki pravilno izgovorili. V deželi, kjer uporabljamo besede kot je tünka, püta, zütra, vüha, müha, nam je njegov priimek zelo domač. Ah, to mu je moralo biti lepo.

Na hipodrom sem prišla ravno v trenutko, ko je predsednik podelil nagrade za slovenskega državnega prvaka za dveletne kasače.

Predsednik Türk čestita slovenskemu državnemu prvaku


Takoj po prihodu sem opazila tega konjička z rdečo povitimi ušesi. "Vato" v ušesih imajo skoraj vsi konji, da jih med tekmo ne motijo zvoki.


Pred tekmo konji večkrat pretečjo progo, saj si morajo dobro segreti mišice.


Tukaj pa konji dobijo svoje številke - preprost sistem, ampak učinkovit.


Fotografiranje konjev (in vseh ostalih premikajočih motivov) niti ni tako enostavno. Uspelo mi je bolj malo fotografij, saj so konji najbolj zanimivi, ko se gibljejo, slike pa so takrat najhitreje stresene (neostre). Pravilo: oči morajo biti vedno ostre!


Kvasenice (pšenično kvašeno testo in skuta) in kröpci (ajdovo kvašeno testo in skuta) se imenujejo dobrote, ki jih je prodajala gospa. Še rahlo tople in pečene v krušni peči so najboljše.


"Leteči" start se je začel


Po startni liniji zaprejo zapornice in avto odpelje naprej


Zdaj pa gre zares! V kombiju sodniki spremljajo tekmo in takoj diskvalificirajo konja, ki začne galopirati.


Finiš pred ciljem ("moj" rdečeuhec je dosegel drugo mesto - super!)


Enemu od voznikov se je med kolesa zapletla vrvica, na srečo po ciljni črti.


Po tekmi se je treba najprej ustaviti, nato sledi ohlajanje pod pregrinjalom (pomočniki sprehajajo konje še nekaj minut po travi) in končno - hrana!