Da vam ne bo dolgčas, medtem, ko se bom potepala po Parizu, sem v spletnem albumu Picasa objavila nekaj fotografij iz vrta v Murglah. Za tiste, ki še ne veste: v Murglah so naši poslovni prostori in ordinacija. In na srečo piše v pogodbi, da moramo vzorno skrbeti za vrt ...
Vsi ljubitelji rožic na kliknejo tukaj.
sreda, 16. september 2009
Potovanje: Love London 2
Poletje se je definitivno poslovilo. Še dobro, da imamo shranjene fotografije iz toplih krajev, ki nas pogrejejo. Današnji dan je kar malo depresiven, vendar se ne pustim vplivati, saj jutri odpotujem v Pariz. Prijateljica nama je podarila letalski karti - in ne, ne morete spoznati te velikodušne prijateljice, je samo najina; ker vsa bila spomladi v Londonu, je Pariz moral počakati do jeseni.
V Parizu še nisem bila, moj dragi mož pa že večkrat. Vsi me sprašujejo, kaj vse si bova ogledala. Nimam pojma, jim odgovorim! Kar pa ni čisto res, saj so v mojem vodiču zelo dobro predstavljeni zanimivi pariški vrtovi ...
Poleg Montmartrea (umetniška četrt) in slavoloka zmage, si bova ogledala tudi Eifflov stolp (samo od spodaj, ker so predolge čakalne dobe), razstavo impresionistov in popeljala po Seni z ladjico. Hej, to pa je že čisto dovolj za dobre tri dni, drugače nama bo zmanjkalo časa za posedanje v kavarnah in pohajkovanje po tržnicah.
Da boste lažje počakali do ponedeljka, sem objavila fotografije meni najljubšega vrta z Chelsea Flower Show 2009, vrtnarske rastave v Londonu. Vse mi je bilo všeč, zato sem ga fotografirala z različnih položajev.
Sama razstava je dokaj pregledna, vendar se splača obiskati razstavne prostore večkrat in ob različnih svetlobnih pogojih. Najmanj gneče je zgodaj zjutraj.
Tudi morsko deklico iz žice bolj zanima vrt, zato obiskovalcem kaže hrbet
V Parizu še nisem bila, moj dragi mož pa že večkrat. Vsi me sprašujejo, kaj vse si bova ogledala. Nimam pojma, jim odgovorim! Kar pa ni čisto res, saj so v mojem vodiču zelo dobro predstavljeni zanimivi pariški vrtovi ...
Poleg Montmartrea (umetniška četrt) in slavoloka zmage, si bova ogledala tudi Eifflov stolp (samo od spodaj, ker so predolge čakalne dobe), razstavo impresionistov in popeljala po Seni z ladjico. Hej, to pa je že čisto dovolj za dobre tri dni, drugače nama bo zmanjkalo časa za posedanje v kavarnah in pohajkovanje po tržnicah.
Da boste lažje počakali do ponedeljka, sem objavila fotografije meni najljubšega vrta z Chelsea Flower Show 2009, vrtnarske rastave v Londonu. Vse mi je bilo všeč, zato sem ga fotografirala z različnih položajev.
Sama razstava je dokaj pregledna, vendar se splača obiskati razstavne prostore večkrat in ob različnih svetlobnih pogojih. Najmanj gneče je zgodaj zjutraj.
Tudi morsko deklico iz žice bolj zanima vrt, zato obiskovalcem kaže hrbet
Ali je vrt všeč tudi vam?
torek, 15. september 2009
Prehrana: Prvi jesenski jedilnik
Ob torkih in četrtkih si v ordinaciji skuhamo kosilo. Ker v ponedeljek kuha Ksenija (povabi nas na kosilo v restavracijo), je v torek na vrsti Dominik in v četrtek jaz.
Nekako sem slutila, da bo danes v ordinaciji zelo dinamično, zato sem že doma narezala muškatno bučo na majhne koščke in jo začinila. Buče so res vsestranske, mi jih najraje jemo pečene v pečici, zraven pa solato. Pečemo jih 15-20 minut, odvisno od velikosti koščkov in temperature prečenja (če se ne mudi, nastavite na 180-200 stopinj).
Že v pečici je naša prva jesenska buča izgledala slastno. In kako je šele dišalo po ordinaciji ...
Moj krožnik danes za kosilo, buče in endivija s krompirjem - mljask, mljask
Vidite, kako malo buč je ostalo? Če bi fotografirala pet minut kasneje, bi pekač bil prazen
Nekako sem slutila, da bo danes v ordinaciji zelo dinamično, zato sem že doma narezala muškatno bučo na majhne koščke in jo začinila. Buče so res vsestranske, mi jih najraje jemo pečene v pečici, zraven pa solato. Pečemo jih 15-20 minut, odvisno od velikosti koščkov in temperature prečenja (če se ne mudi, nastavite na 180-200 stopinj).
Že v pečici je naša prva jesenska buča izgledala slastno. In kako je šele dišalo po ordinaciji ...Ugotovili smo, da je bila buča danes še posebej okusna, zato bomo tudi v prihodnje najprej pripravili marinado in jo šele nato spekli. Zaradi kratkega časa pečenja se buča namreč ne more navzeti vseh arom iz začimb, zato je marinada zelo smiselna. Ampak, po bitki so vsi generali pametni.
Moj krožnik danes za kosilo, buče in endivija s krompirjem - mljask, mljask
Vidite, kako malo buč je ostalo? Če bi fotografirala pet minut kasneje, bi pekač bil prazenZ začimbami nič ne varčujemo in bučo začinimo kot fižol: česen, petršilj, majaron, timijan, origano, kumina, lovorov list (obvezen!), sol in poper. Po želji lahko dodate rdečo papriko ali šalotko. Nekateri pa prisegajo na baziliko, vendar takrat izpustite lovorov list. Z oljem ne pretiravajte in koščke med pečenjem vsaj dvakrat premešajte. Včasih je potrebno, glede na sorto buče, dodati malo vode.
Mislite, da sem vam izdala že vse sestavine v receptu? Ne, motite se! Buča bo dosti boljša, če jo boste začinili še z začinko. Ampak, prosim, ne z Vegeto ali podobnim virom natrijevega glutamata, ampak s tole. V njihovih trgovinah se dobi začinka, ki je brez zelene, tako da jo lahko uporabljajo tudi alergiki.
nedelja, 13. september 2009
Novinarji: S stolom na ritkah
Toplo vam priporočam, da si preberete članek o novodobnih novinarjih na spletnih straneh Mladine, ki temelji na knjigi Nicka Daviesa.
Še posebej vas opozarjam na deset pravil t.i. stolovinarstva (stol + novinar), da se boste v bodoče lažje distancirali od veleumnih prispevkov naših novinarjev (tako časopisnih kot televizijskih!). Vse več jih ima namreč na svojih ritkah "prilepljene" stole in vse manj je raziskovalnega novinarstva.
Večino teh novic so napisali v PR oddelkih podjetij, političnih strank in vlade. Sporočajo vam točno to, kar bi želeli, da vi veste. Zamolčijo pa vam tisto, kar bi jim lahko škodilo. In še posebej na področju prehrane in zdravja so takšne filtrirane informacije zelo nevarne.
Bomo v prihodnosti uvedli certifikate za iskrena podjetja?
"Za razumevanje, v kakšno smer se giblje novodobno novinarstvo, pa je tudi za slovenske uporabnike najzanimivejša Daviesova analiza tako imenovanih proizvodnih pravil stolovinarstva, povzeta v desetih točkah:
1) objavljanje cenenih zgodb (ki jih lahko hitro obdelaš in varno objaviš);
2) uporaba varnih virov (po možnosti uradnih);
3) izogibanje električni ograji (oziroma mejam, ki jih postavljata medijska in kazenska zakonodaja);
4) objavljanje varnih vsebin (se pravi v družbi večinsko sprejemljivih);
5) upoštevanje obeh plati zgodbe (po slovensko bi temu lahko rekli uravnoteženo poročanje,
ne glede na morebitno (ne)relevantnost in (ne)strokovnost ene ali druge plati);
6) objavljanje priljubljenih vsebin, ki jih bralci (poslušalci, gledalci) želijo (fleetstreetski pregovor: »If we can sell it, we'll tell it ...«, po naše: »Ponudimo tisto, kar lahko prodamo ...«);
7) razkosavanje resnice na žvečljive kose, ki jih občinstvo brez težav prebavi (predvsem, ker je iz prikazane realnosti odrezan zapletenejši kontekst, ki pa bi ciljnemu občinstvu vsaj omogočal celovito razumevanje dejanskega);
8) ponudba vsebin, ki občinstvo »potrjujejo v veri« (oziroma utrjujejo predsodke - to naj bi bil po Daviesu na primer eden izmed razlogov, da se temnopolti Angleži v Daily Mailu na prvih straneh pojavljajo tako rekoč le v vlogi kriminalcev);
9) ježa na brzicah »moralne panike« (predvsem v časih tragedij ali kriz), h kateri sodi tudi lov na čarovnice (se pravi tiste, ki si drznejo mnenjsko krmariti proti toku), in
10) sprejemanje učinka »Nindža želv« (če jih imajo vsi drugi, se jim - pa čeprav se vam upirajo - ne more izogniti niti vaš otrok; enako velja tudi za udarne zgodbe drugih časopisov, pa čeprav pomanjkljivo preverjene)." (vir: http://www.mladina.si/)
Še posebej vas opozarjam na deset pravil t.i. stolovinarstva (stol + novinar), da se boste v bodoče lažje distancirali od veleumnih prispevkov naših novinarjev (tako časopisnih kot televizijskih!). Vse več jih ima namreč na svojih ritkah "prilepljene" stole in vse manj je raziskovalnega novinarstva.
Večino teh novic so napisali v PR oddelkih podjetij, političnih strank in vlade. Sporočajo vam točno to, kar bi želeli, da vi veste. Zamolčijo pa vam tisto, kar bi jim lahko škodilo. In še posebej na področju prehrane in zdravja so takšne filtrirane informacije zelo nevarne.
Bomo v prihodnosti uvedli certifikate za iskrena podjetja?
"Za razumevanje, v kakšno smer se giblje novodobno novinarstvo, pa je tudi za slovenske uporabnike najzanimivejša Daviesova analiza tako imenovanih proizvodnih pravil stolovinarstva, povzeta v desetih točkah:
1) objavljanje cenenih zgodb (ki jih lahko hitro obdelaš in varno objaviš);
2) uporaba varnih virov (po možnosti uradnih);
3) izogibanje električni ograji (oziroma mejam, ki jih postavljata medijska in kazenska zakonodaja);
4) objavljanje varnih vsebin (se pravi v družbi večinsko sprejemljivih);
5) upoštevanje obeh plati zgodbe (po slovensko bi temu lahko rekli uravnoteženo poročanje,
ne glede na morebitno (ne)relevantnost in (ne)strokovnost ene ali druge plati);
6) objavljanje priljubljenih vsebin, ki jih bralci (poslušalci, gledalci) želijo (fleetstreetski pregovor: »If we can sell it, we'll tell it ...«, po naše: »Ponudimo tisto, kar lahko prodamo ...«);
7) razkosavanje resnice na žvečljive kose, ki jih občinstvo brez težav prebavi (predvsem, ker je iz prikazane realnosti odrezan zapletenejši kontekst, ki pa bi ciljnemu občinstvu vsaj omogočal celovito razumevanje dejanskega);
8) ponudba vsebin, ki občinstvo »potrjujejo v veri« (oziroma utrjujejo predsodke - to naj bi bil po Daviesu na primer eden izmed razlogov, da se temnopolti Angleži v Daily Mailu na prvih straneh pojavljajo tako rekoč le v vlogi kriminalcev);
9) ježa na brzicah »moralne panike« (predvsem v časih tragedij ali kriz), h kateri sodi tudi lov na čarovnice (se pravi tiste, ki si drznejo mnenjsko krmariti proti toku), in
10) sprejemanje učinka »Nindža želv« (če jih imajo vsi drugi, se jim - pa čeprav se vam upirajo - ne more izogniti niti vaš otrok; enako velja tudi za udarne zgodbe drugih časopisov, pa čeprav pomanjkljivo preverjene)." (vir: http://www.mladina.si/)
Kulinarika: Po školjke v Ston
Poznate kuharsko oddajo "Die Kochprofis" na RTL2? Trije kuharji pridejo na pomoč v restavracije, ki so tik pred bankrotom. V 90% je vzrok slaba hrana in 99% kuharjev tega ne prizna. Sicer pa v nemških kuhinjah ne kuhajo samo šolani kuharji, ampak tudi avtomehaniki, frizerji, bivši menedžerji ...
Preden boste začeli spremljati te oddaje, naj vas opozorim na posledice:
- dobro boste premislili, v kakšno restavracijo boste šli jest (in pazili na znake, ki so tipični za slabe restavracije - povezava med čistočo stranišča in kuhinje še vedno drži);
- opazili boste napake, ki jih delajo nekvalificirani natakarji in strašno vam bodo šle na živce;
- bolj kritično boste ocenjevali, kaj vam bodo iz kuhinje prinesli na krožniku in ne boste pripravljeni plačati za slabo jed.
Če vas tale opozorila niso prestrašila, vas prisrčno vabim, da si "Die Kochprofis" ogledate vsak ponedeljek na RTL2 ob 20.15 uri. So pa pravkar zamenjali ekipo kuharjev, ki se mi zdi še malo neuigrana in strašno pogrešam prejšnje kuharčke.
Zdaj pa k moji dalmatinski kulinarični dogodivščini:
Na poti od Makarske v Dubrovnik sva se ustavila v mestecu Ston. Še bolj znani je Mali Ston in sicer po školjkah. Oba Stona povezuje približno 2 kilometra dolg zid, vendar sva se odločila, da ga bova prehodila kdaj drugič, saj je bilo peklensko vroče.
Ston je bil že od nekdaj priljubljena izletniška točka Dubrovničanov in res sva jih kar nekaj sračala v restavraciji. Domačini so bili celo v večini, kar me je prijetno presenetilo.
Zelo zanimivi del hrvaške obale. V Malostonskem zalivu so številna gojišča školjk, vendar me raznolika ponudba ni ganila, saj jih ne maram. Dobra mi je samo buzara, ki jo popivnam s kruhom, vendar jo v tem delu Dalmacije delajo s paradižnikom in moko, jaz pa imam raje buzaro samo s čebulo, česnom in belim vinom.
Z bojami so označena gojišča, ki jih je res veliko.
Zid, ki povezuje Ston in Mali Ston
Pozdrav iz kuhinje - dobra ribja pašteta in okusen domač kruh
Moj sojedec si je seveda naročil školjke, jaz pa file ribe z veliko zelenjave
Preden boste začeli spremljati te oddaje, naj vas opozorim na posledice:
- dobro boste premislili, v kakšno restavracijo boste šli jest (in pazili na znake, ki so tipični za slabe restavracije - povezava med čistočo stranišča in kuhinje še vedno drži);
- opazili boste napake, ki jih delajo nekvalificirani natakarji in strašno vam bodo šle na živce;
- bolj kritično boste ocenjevali, kaj vam bodo iz kuhinje prinesli na krožniku in ne boste pripravljeni plačati za slabo jed.
Če vas tale opozorila niso prestrašila, vas prisrčno vabim, da si "Die Kochprofis" ogledate vsak ponedeljek na RTL2 ob 20.15 uri. So pa pravkar zamenjali ekipo kuharjev, ki se mi zdi še malo neuigrana in strašno pogrešam prejšnje kuharčke.
Zdaj pa k moji dalmatinski kulinarični dogodivščini:
Na poti od Makarske v Dubrovnik sva se ustavila v mestecu Ston. Še bolj znani je Mali Ston in sicer po školjkah. Oba Stona povezuje približno 2 kilometra dolg zid, vendar sva se odločila, da ga bova prehodila kdaj drugič, saj je bilo peklensko vroče.
Ston je bil že od nekdaj priljubljena izletniška točka Dubrovničanov in res sva jih kar nekaj sračala v restavraciji. Domačini so bili celo v večini, kar me je prijetno presenetilo.
Zelo zanimivi del hrvaške obale. V Malostonskem zalivu so številna gojišča školjk, vendar me raznolika ponudba ni ganila, saj jih ne maram. Dobra mi je samo buzara, ki jo popivnam s kruhom, vendar jo v tem delu Dalmacije delajo s paradižnikom in moko, jaz pa imam raje buzaro samo s čebulo, česnom in belim vinom.
Z bojami so označena gojišča, ki jih je res veliko.
Zid, ki povezuje Ston in Mali Ston
Pozdrav iz kuhinje - dobra ribja pašteta in okusen domač kruh
Moj sojedec si je seveda naročil školjke, jaz pa file ribe z veliko zelenjave