Šiška: Tam so doma dobri gradbinci

Ko sem v sredo prišla domov, sem takoj šla pogledat, ali se kaj dogaja na balkonu. Imela sem kaj za videti, saj je pridni samček v nekaj urah naredil fantastično lepo gnezdo. Ubogo mulenbekijo je potisnil na rob lončka, vendar lahko preživi tudi v skromnih razmerah.

Najbolj pa me je šokiralo to, da je kos kot gradbeni element uporabil košček plastične folije. Kot homo sapiens, največji onesnaževalec tega planeta, sem se počutila skrajno neprijetno.

Plastični listič sem odstranila, zdaj pa me je Dominik obsodil, da zato ne pridejo gnezdit. Me prav zanima, kdo odloča o tem - on ali ona?

Zdravje: Je kdo depresiven?

Sicer danes sije sonce, vendar smo lahko v prejšnjih deževnih dneh kaj hitro postali depresivni. Kako si pomagati? (Med tem težkim besedilom so bolj optimistične fotografije iz včerajšnjega potepanja po Arboretumu Volčji potok)

Depresije v tradicionalni kitajski medicini uvrščamo v element les. Torej jih moramo premagati z elementom ogenj ali kovino. Ta zadnja možnost je lahko bolj naporna, saj kovina "obdela" les. Sem spada tudi ritmično delovanje (na primer, vsak dan vstanem ob 7 uri in grem na sprehod) in načrtovanje (do septembra bom za polovico zmanjšal število antidepresivov). Element ogenj pa deluje navzven - moramo iti v družbo, na izlet, se zanimati za svet izven nas.

Obstaja pa zelo zanimiva zgodba iz kitajske zgodovine, kako je bil cesar močno depresiven, pa ga nihče ni znal pozdraviti. Po dolgem iskanju se je pojavil možakar, ki je rekel, da bo pozdravil cesarja, ampak ga bo cesar po tem dal ubiti. Nikakor, hvaležni ti bomo vsi, so ga tolažili cesarjevi svetovalci. Tudi cesar osebno mu je obljubil, da se mu ne bo nič zgodilo.

Konec zgodbe pa je takšen: možakar je cesarja tako dolgo provociral z različnimi izjavami, da se je le-ta močno razjezil. Tako močno, da je dal možakarja ubiti. Za ozdravitev cesarjeve depresije pa je ja vredno eno življenje, a ne?

Pred kratkim sem prebrala knjigo Jej, moli, ljubi, avtorice Elisabeth Gilbert. Zelo mi je bila všeč, še posebej prvi del o Italiji in tretji o Indoneziji. V drugem opisuje Indijo in to ni dežela, ki bi me pritegnila.

Pisateljica je bila več let depresivna. Preiskusila se je je znebiti na različne načine, na koncu ji je uspelo.

Takole razmišlja o depresijah:

"Svoje depresije sem se lotila, kot bi bil boj za moje življenje, kar, seveda, je tudi bil. Postala sem učenka svoje lastne depresivne izkušnje, poskušala sem najti in odpraviti njene vzroke.

Kaj je bilo bistvo vsega tega obupa? Je bilo psihološko? (Krivda mame in očeta?) Je bilo samo začasno »slabo« obdobje v mojem življenju? (Ko se bo končala ločitev, se bo z njo končala tudi depresija?) Je bilo genetsko? (Melanholija, z različnimi imeni, je bila v moji družini generacije, skupaj s svojim žalostnim ženinom alkoholizmom.)

Je bilo družbeno? (Je to samo ostanek postfeministične ameriške karieristke, ki skuša najti ravnovesje v tem vse bolj stresnem in odtujenem urbanem svetu?) Je bilo astrološko? (Sem tako žalostna, ker sem rak s tanko kožo, ki mu vladata nestabilna dvojčka?) Je bilo umetniško? (Ali ni tako, da kreativni ljudje vedno trpimo za depresijo, ker smo tako neizmerno občutljivi in posebni?)

Je bilo evolucijsko? (Ali v sebi nosim ostanke panike, ki izhaja iz dejstva, da se je moja vrsta tisočletja borila za obstanek v tem krutem svetu?) Je bilo posledica karme? (So bili vsi ti krči žalosti le posledica slabega obnašanja v prejšnjih življenjih, zadnja ovira pred osvoboditvijo?) Je bilo hormonsko? Prehransko? Filozofsko? Posledica letnih časov? Okolja? Sem se vključevala v vesoljno hrepenenje po Bogu?

Je bilo v meni kemijsko neravnovesje? Ali me je samo moral kdo položiti?"

Hrana: Siti od gledanja

Za vse lačne objavljam fotografije iz delavnce, kako fotografiramo hrano.

Šiška: Presenečenje na balkonu

Kot vsako jutro sem tudi danes najprej odšla na balkon pogledat rožice. Vendar, to jutro ni bilo navadno jutro!

Dobro jutro rožice!

Že v nedeljo sem opazila, da se na balkonu v Šiški nekaj dogaja. Kljub razpeti mreži proti golobom (ki so v preteklih letih večkrat naredili gnezdo v mojih najlepših zasaditvah in jih skoraj uničili) sem v koritih na balkonski ograji našla dve jamici. Aha, gospodič kos si želi tam ustvariti poletno rezidenco! Ker imam kose zelo rada, sem mu z veseljem privoščila počitek med svojimi rožicami.

Danes zjutraj pa me je čakalo dodatno presenečenje: v lončku z mulenbekijo, ki je obešen na steni balkona, sem odkrila, da nastaja gnezdo! Ne morem verjeti, da je to res - za dokaz, sem fotografirala to čudo.

Logika ptičev je včasih zelo zanimiva. Po eni strani bosta s samičko imela mir, saj bo mreža preprečevala dostop večjim ptičem (na primer vranam, ki jih imamo kar veliko). Balkon je veliko ur zapuščen, zato bo v gnezdu mir. Malo me skrbi vročina, saj si gnezdo postavljata na steni, ki gleda proti jugu. Ampak, če bo potrebno, bomo na tla postavili podstavek z vodo za kopanje. Imamo večletne izkušnje s ptičjimi kopelmi iz Murgel.

Kot vidite, bom naslednjih nekaj tednov preživela tako, da bom na balkonu brala knjige in pazila na mladiče. Lansko leto so v murgelskem gnezdu vrane pomorile vse štiri mladiče. Če se bo to zgodilo tudi v Šiški, bom nujno potrebovala zračno puško ...

Še tri fotografije letošnjih zasaditev:

Kitajska astrologija: Bazi Suanming, čarovništvo in Azori

Zakaj te zanemarjam, dragi blog? Zato, ker že cel dan delam 15 kitajskih horoskopov s pomočjo katerih bom v računovodskem podjetju pravilno razporedila zaposlene po delovnih mestih!

Vmes pa me je potrebovala še študentka Sonja, skuhala sem kosilo (prvič pocani murki, zraven pa zelenjavne polpete), odgovarjala na e-pisma in telefone, dodatno pojasnevala nek drug projekt ... Po17. uri pa me še čaka dobra stran prevoda odgovorov, ki jih je Dominik pripravil za Jano.

Izdelava kitajskih horoskopov je strašno zanimiva, še bolj pa interpretacija. Kaj vse lahko izveš o osebi samo iz rojstnih podatkov! Seveda na značaj vplivajo tudi socialni dejavniki (okolje, dogodki), vendar se glavna tendenca da razbrati iz horoskopa.

Včeraj pa sem si vzela čas za karte Mah Jong in si z njihovo pomočjo odgovorila na nekaj aktualnih vprašanj. Obljubim, da bom v kratkem napisala kaj več o tem. Ja, pred dobrimi 300 leti bi me zanesljivo zažgali na grmadi! Sicer pa izhajam iz mesta, kjer so obsodili največ čarovnic. O tem strahotnem bremenu in posledicah bom enkrat v prihodnosti naredila feng shui analizo. Zelo me zanima, zakaj so se ravno v Ljutomeru dogajale te nesmiselne in grozovite obsodbe.

Za konec pa nekaj fotografij iz Azorov (skupina otokov, v Atlantskem oceanu zahodno od Portugalske), ki sem jih obiskala avguusta 2006. Bilo je fantastično lepo!

Otroci: So zaradi tega bolj iznajdljivi, strpni, zadovoljni, prijazni in zdravi?

Včeraj sem do konca prebrala nekaj časopisov in v Objektivu (Dnevnikova sobotna priloga) od 13.6.2009 zasledila intervju z Leopoldino Plut Pregelj. Gospa je Slovenka, ki pa že od leta 1980 živi v ZDA. Veliko je poučevala in napisala nekaj knjig o pedagogiki; zadnjo z naslovom Moč učnega pogovora, ki jo je napisala s slovensko pedagoginjo dr. Barico Marentič Požarnik, je pred kratkim predstavila v Sloveniji.

Kaj pravi Leopoldina Plut Pregelj: "Učence in dijake bi radi naučili čim več, pozabljamo pa, da znanje, ki ni razumljeno in osmišljeno, rado izpuhti, in da šola, ki nima pravega stika z dejanskim življenjem, ne more biti uspešna."

Med branjem intervjuja sem se spomnila na moje pomisleke o smiselnosti učne snovi v četrtem razredu. Prijateljica mi je namreč povedala, da se je morala njena hči naučiti na pamet vse anatomske dele ušesa. V četrtem razredu, pri starosti devet let!

To smo mi morali znati v sedmem razredu oziroma sedanjem osmem razredu, pa še takrat je bilo takšno znanje bolj ali manj neuporabno. Smo bili zaradi tega bolj iznajdljivi, strpni, zadovoljni, prijazni in zdravi?

Celoten intervju s pedagoginjo si lahko preberete tukaj, objavljam pa samo, za mene, najbolj zanimivi dogovor:

V: O kom največ povedo ugotovitve v uvodu omenjene raziskave: o študentih, o šoli ali o učiteljih?

"O vseh veliko povedo. Najprej o študentih oziroma dijakih, ki imajo zelo krhko znanje, ki ga niso osmislili; ko so se o teh stvareh učili, se jim najbrž niso zdele pomembne. Naučili so se jih le do stopnje, da so lahko o njih govorili na izpitu, in jih nato pozabili. Moram pa takoj povedati, da ti podatki niso značilni samo za Slovenijo. Pred leti je prof. Howard Gardner raziskoval razumevanje naravoslovnih pojavov pri študentih na elitnem Harvardu, in sicer pri tistih, ki so bili uspešni dijaki v srednjih šolah, na univerzi pa niso študirali naravoslovja. Ugotovil je, da je bilo njihovo razumevanje naivno, na stopnji predšolskih otrok. Njihovo znanje je bilo samo za izpit, učne snovi niso skratka nikoli zares razumeli in osmislili. Do podobnih ugotovitev je v Sloveniji prišla tudi prof. Požarnikova. Gre pa seveda tudi za problem učiteljev in celotnega šolskega sistema. Učence oziroma dijake bi radi naučili čim več, ob tem pa nas manj zanima, ali so to zares razumeli in ponotranjili. Alfred Whitehead, britanski filozof in pedagog, je že v dvajsetih letih 20. stoletja napisal, da bi morali učne vsebine zelo pazljivo izbirati, in tisto, kar bi izbrali, poučevati v globino. Tega še vedno ne počnemo."