sreda, 03. februar 2016

Dolge čakalne dobe

Malo pisateljskega odmora sem si vzela - dobro dene, priznam ... Med tem se je zopet toliko zgodilo, da ne vem, kje naj sploh začnem. Ja, vem, na začetku ...

No, pa bom, pri svojem stopalu. Posledica igranja s psičko Dašo, ki je bila pri meni v varstvu, je bila poškodba stopala. Daša ima v sebi nekaj terierske krvi, zato obožuje kratke šprinte in odlično obvlada cik-cak lovljenje. V meni pa očitno te krvi ni, zato sem si pri najinem igranju poškodovala vezi in kosti v stopalu. Moj zdravnik je presenečeno ugotovil, da sem, glede na poškodbe, morala početi zelo nenavadne gibe. Ja, seveda, doktor, to so bile igralske "orgije", zjutraj, v mrazu, neogreta, z neprimerno obutvijo ...

V petek me je torej pošteno začelo boleti stopalo. Seveda so me ob vsakem premiku zabolele vezi, mišice, sklepi in živčevje do kolena in še čez. Pomoči je bilo najhuje, saj takrat ne moreš kontrolirati premikanja stopala. Tudi 20 krat sem se zbudila z močnimi bolečinami - verjemite, ni prijetno, če te zbudi takšna bolečina, da lahko samo ugrizneš v odejo in čakaš, kdaj bo minilo.

Ker do ponedeljka ni minilo, pa tudi stopalo mi je oteklo, sem se po 15 letih ponovno odpravila k osebnemu zdravniku, h kateremu sem hodila še v študentskih časih. Tako je, nazadnje sem šla k osebnemu zdravniku v Stuttgartu, pred 15 leti. Zdravnik je hitro postavil diagnozo in mi napisal napotnico za fizioterapijo ter dal nekaj drugih, splošnih nasvetov. Ne, bolniške in močnih protibolečinskih tablet ne potrebujem, sem mu povedala.


Potem pa se je začelo iskanje fizioterapevta. Ja, vem, haha - čakalne dobe so tako dolge, da bi lahko z napotnico prišla na vrsto šele aprila. Samoplačniški termin sem dobila čez 2 dni. Na srečo se je moja poškodba hitro celila in po fizioterapiji so tudi bolečine izginile.

Ampak, ob tej moji poškodbi sem se malo zamislila o čakalnih dobah. V bistvu dolge čakalne dobe ne pomenijo samo tega, da je pacient v tem času neprimerno zdravstveno oskrbljen. Posledica čakanja na preiskave in terapije so tudi dolge bolniške dobe. Kar pomeni, da pacient s poškodbo in bolečinami ne hodi v službo, ampak doma čaka, da pride na vrsto.

Meni je bilo že po eni fizioterapiji veliko bolje in z veseljem sem plačala 30 EUR za terapijo. Kaj pa, če jih ne bi imela oziroma ne bi želela dati?

O tem, koliko sem v 11 letih (toliko sem zavarovana v slovenskem zdravstvenem sistemu) plačala v zdravstveno blagajno, raje ne bom razmišljala. Zato je prav, da se vsi vtikamo v zdravstvo, saj ima ne-zdravje posledice za vse nas. Verjamem, da nihče ne želi bolan čakati doma na preiskave in terapije, ampak bi raje hodil brez bolečin v službo.

Ah, še to: tako zdravnik kot fizioterapevt sta mi svetovala, da naj si omislim posebne vložke za čevlje - seveda jih je treba plačati iz lastnega žepa in niso ravno poceni. Da pa bodo ravno ti vložki najbolj preprečili, da bo moje stopalo še dolgo zdravo in ne bom potrebovala terapij, bolniške, zdravil, za zdravstveno blagajno ni pomembno.

Pogosto se vprašam, ali tile, ki delajo našo zdravstveno politiko ne znajo računati in razmišljati vsaj malo dolgoročno. Do sedaj so pokazali, da ne znajo.

3 komentarji:

  1. Helena, sem vas pogrešala. Super, da je z stopalom bolje. Ste me pa spodbudili k razmišljanju...Tudi midva z možem že vsaj desetletje nisva bila pri zdravniku....

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. hm... sem hotela napisat z vašim stopalom... pa potem nisem in je 'z' ostal :(... s stopalom....

      Izbriši
  2. Naj vam bo, Sabina, tokrat vašega komentarja ne bom izbrisala :)
    Če bi vsi tako pazili na slovnico, bi bilo življenje lepše.

    OdgovoriIzbriši