torek, 22. september 2015

Jezna sem - in prav je tako

Počasi prihajam k sebi. Mislim predvsem na fizično stanje. Tisti, ki redno spremljate moje osebne in zasebne izpovedi na tem blogu, veste, da sem letos marsikaj dala skozi: razne peripetije na čustvenem in poslovnem področju, ki jih lahko popolnoma upravičeno imenujem "počasno mučenje", pa tudi na zdravstvenem, ko so se me lotili trdovratni prehladi, alergije, paraziti in hormoni.

Na to so me opozarjali moji kolegi na feng shui izobraževanji, pa prijatelji in partnerji, pa jim nisem čisto verjela - da sem močna, čustveno dokaj stabilna, predvsem pa optimistična in poštena (ok, mislila sem napisati pametna, ampak bi bilo preveč ošabno, haha). Lahko bi vse te negativne dogodke vzela kot nekaj groznega, kot bičanje krute usode, kot ... ah, kaj pa vem kaj. Pa jih nisem. Vzela sem jih kot priložnost za učenje (o sebi in drugih), za izboljšanje (svojega) življenja in preizkušanje meja.

Ne vem, ali zaradi "pomanjkanja" parazitov, progesteronske kreme ali zeolita, ki ga jemljem že nekaj časa, v meni se je aktivirala energija. In, med drugim, sem začela biti jezna. Tako je! Jezna! Ta lastnost je v Sloveniji zelo nezaželena, pa ne vem, zakaj. Ne jezimo se na bližnje, niti na sorodnike, sosede, sodelavce, šefe, politike ... ker se to ne spodobi. Kaj pa si bodo drugi mislili, če jim v jezi zabrusimo kaj neprimernega, mogoče celo resničnega. Ne, to se ne dela. Poleg tega ti naslednjič ne bodo želeli pomagati in narediti usluge.

Ne govorim o kolerični, nekontrolirani jezi, ko iz človeka bruhajo besede, celo žaljivke, ki nikomur ne koristijo. Govorim o tisti jezi, ki se pojavi, ko imaš dovolj (nekaterih) ljudi, dejanj, dogajanj. Ko se razjeziš, ker te motijo krivice, neumnost, pohlep, lenoba, neiskrenost ...

V takšni fazi sem. Začelo se je včeraj, ko sem - vem, neumnica - prebrala nekaj komentarjev o beguncih. Nekdo je lepo povedal: še nikoli se toliko levičarjev ni spremenilo v desničarje. Najprej me je presenetilo, koliko mladih je proti beguncem, potem pa sem se spomnila na generacijo Y (= patološke narcise). Saj ne morejo drugače razmišljati, nikoli jim ni bilo hudo, vedno so bili v centru pozornosti in nikoli jim ni bilo treba ničesar deliti.

Zakaj bi o beguncih razmišljali drugače? In zakaj bodo, takrat ko bodo imeli politično in gospodarsko moč, o starostnikih razmišljali drugače? Nič ne bo z našimi penzijami, moje prognoze so vedno bolj pravilne!


Včeraj mi je tudi nagajal računalnik ... zato sem zgubila del besedila.

Potem sem se razjezila zaradi prijatelja, ki je že vrsto let bolan. Klasična zgodba: zdravniki so mu pred leti (pre)hitro dali antidepresive, sedaj pa ima težave s črevesjem, jetri, zakisanostjo, alergijami, želodcem, nespečnostjo, izčrpanostjo, živčnim sistemom ... Moški v srednjih letih, ko bi moral uživati vsak dan svojega življenja, vegetira. Včeraj sem se pošteno razjezila, pa niti ne vem nad čim ali kom, ampak odločila sem se, da mora ozdraveti.

Pametni bralci bloga bodo takoj rekli, da si mora ozdravitve želeti predvsem on. Se strinjam, vendar tudi mislim, da se ljudje, ki so kronično (kompleksno) bolni, ki so se jim v desetletju ali več nabrale številne zdravstvene težave, ne morejo objektivno odločati. Rabijo roko, potisk v pravo smer, dobrega terapevta, predvsem pa podporo v energijskem in čustvenem smislu.

Za prijatelja bi bilo idealno, če bi lahko šel za 3 tedne v zdravstveni center, kjer bi ga z različnimi podpornimi terapijami najprej okrepili, nato začeli zdraviti in dali smernice za naprej. On pa bi se umiril, dobil pravo pomoč in se naučil, kako naj zdravo živi v vsakdanjem življenju.

Takšnega centra v Sloveniji nimamo, kar je zelo žalostno, saj bi ga zelo, zelo potrebovali. Tako pa zdravniki še naprej pridno pišejo recepte za antidepresive, mladi in vitalni ljudje pa postajajo zombiji.

P.S.
Hmm, kako bodo to količino jeze prenesla moja jetra? Naj začnem kar preventivno jemati naš novi izdelek - grenčico Bitterkraft, ki odlično čisti jetra?

9 komentarjev:

  1. Sama mnogokrat komu rečem: loti se rekreacije, kolesari, hodi ali pa obuj tekaške copate, preživi vsaj 40 minut na dan na svežem zraku in mnogo težav bo čez čas izginilo. Zakaj? Ker postaneš zadovoljen sam s seboj, če znaš vsaj malo odpreti oči.
    Lep sončen dan!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Prijatelj, ki ga omenjam, se še preveč ukvarja s športom, zato je verjetno tudi zbolel. Zdaj ga moram opominjati, naj malo zmanjša aktivnosti, dokler ne pride k sebi. Ampak, vse se dobro odvija, sem optimistična.

      Izbriši
  2. Tukaj še ena jezna. Čeprav: sama si jezo redno dovoljujem in me ni sram (ker si preprosto jemljem pravico, da določenih, stokrat analiziranih stvari ne prenašam), še posebej me ni sram, da sem kot ženska jezna, namesto da bi v vsesplošno dobro delovala kot družbeno mazivo. Solit naj se grejo. In poprat tudi.

    Glede patoloških narcisov pa me nekaj zanima: mene so na faksu na pedagogiki učili, da smo patološki narcisi prav vsi, neodvisno od generacije. Kriv naj bi bil "pogled v ogledalo" in vse, kar je s tem povezano (svoj čas sem v tem predmetu blestela, vendar je že dolgo tega). Kljub temu se strinjam s tvojo navedbo, da je generacija Y (pogosto nekako bolj) narcisoidna, dodala bi le, da je po mojem mnenju takšna tudi boleča večina njihovih starih staršev, torej nekje letnik po 1945 in nekje do 1960 (itak, da tega ni mogoče točno določiti, upam, da nimaš bralcev, ki take izjave jemljejo osebno, sploh, če niso izrazito samoljubni - ni mišljeno tako na splošno, samo moje posamične izkušnje kažejo v to smer) ... Mogoče bodo otroci generacije Y spet malce bolj ... "medčloveški"?

    OdgovoriIzbriši
  3. @Vanja: to se mi zdi pa še kako res! Če rabiš nekaj za glavo spucat je to pol ure aktivnosti, ko ne misliš na nič ampak samo na dihanje in korak.

    Generacija Y so rojeni 1980 do 1995 in lahko bi rekla, da so res živeli v najlepšem obdobju, ko je bilo vsega dovolj. In res so najbolj narcisoidna generacija - kdo pa si je izmisli selfije, če ne ravno oni.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "1980 do 1995":

      oziroma 1980 do 1995 / 1981 do 2000 / 1981–1996 / 1981 do 1997 / 1980 do 1994 ... (https://en.wikipedia.org/wiki/Millennials)

      Moja teorija je, da so bile generacije, rojene neposredno po drugi svetovni vojni in malce pozneje, deležne prestroge vzgoje in pomanjkanja starševske ljubezni (zelo grobo rečeno, seveda veljajo stopnje in odstopanja), kar jih je ravno tako prisililo v narcisoidnost, kot to naredijo predobre razmere.

      Izbriši
  4. Vesna Vuk Godina je o tem povedala tole: v vsaki generaciji so patološki narcisi, samo da jih je v povojnih bilo dosti manj (tudi zaradi ne-permisivne vzgoje in ostalih inicializacij, ki so se še prakticirale v družbi in iz fanta naredile moškega). Delež narcisov se pa je z generacijo Y drastično dvignil, na res kritično maso, ko prevladujejo. To bodo potrdili vsi, ki delajo v šolstvu.
    Y generacija je tista, ki je rojena od 1980 do 2000, je pa v mejnih letih veliko izjem.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Še dodatno pojasnilo, zakaj omenjam inicializacijo moškega: ker lahko samo funkcionalno odrasel moški vzgoji funkcionalno odraslega otroka.

      Izbriši
    2. Hvala za odgovor. :-)

      Dodajam le, da je zelo verjetno, da ne-permisivna vzgoja preprečuje preveč narcizma, vendar je možno, da ga preveč strogosti, hladnosti oziroma brutalnosti ravno tako povzroča (narcisi kljub vsej navidezni samoljubezni ves čas potrebujejo aplavz soljudi kot znak odobravanja, ker se sami ne znajo imeti radi na naraven (ne premočan in ne prešibek) način, če jih tudi starši niso imeli radi na približno normalen način) - pri tem konkretno mislim na očete in matere, ki so preživeli drugo svetovno vojno in jih je ta iz razumljivih razlogov čustveno pohabila, če jih niso že prej matrali njihovi starši, ker je t.i. normalen odnos do otrok precej nova zgodba. Takšni starši svojim povojnim otrokom pogosto najbrž niso nudili dovolj prave starševske ljubezni (une ta odgovorne, neodvisne od spola starša, ko otroku ob strani stojiš tudi s tem, da mu ne dovoliš vsega), ravno tako so nanje najbrž prenesli čustvene posledice preživetja vojne in možno bi bilo, da je to marsikaterega otroka močno pretreslo. Po drugi strani sem v Nemčiji spoznala kar nekaj povojnih otrok, ki so odraščali brez očetov (padlih v vojni) in s kar nekako otopelimi, strogimi materami ... Nicht gut.

      BTW, funkcionalno odraslega otroka bi znala vzgojiti tudi brez moškega ... Odločilnega pomena namreč ni spol vzgojitelja, temveč njegovi inteligenci (razumna in čustvena), kar avtomatsko pomeni visoko raven odgovornosti in samorefleksije kljub oz. poleg močnih čustev do otroka. Nič od tega ni domena moškega, samo družbeni konsenz je tak. In ženske, ki verjamejo, kar jim pravi oz. prepoveduje družba, tudi ravnajo v skladu s tem.

      Izbriši
    3. Moje izkušnje: zaradi preveč hladne in stroge vzgoje so se otroci razvili v mazohiste. Neverjetno, koliko jih hodi okrog! Niso sposobni izražati svojih mnenj (na normalen način), da o čustvih ne govorim. Čustveni invalidi, pač. Kompenzirajo z ekscesnim življenjem: alkohol, hitra vožnja, ekstremni športi, asketizem ... in z drugimi načini zlorabe.
      To, da lahko funkcionalno odraslega otroka vzgoji tudi ženska, sem pozabila omeniti - je pa dosti lažje, če je prisoten tudi moški ali druga avtoritativna oseba (sorodnik, trener).

      Izbriši