Knjigo Bruna Šimleša Ljubeznoslovje sem prebrala skoraj do konca in še vedno sem prepričana, da je fantastično dobra. Ustavila sem se pri poglavju o minimalnih standardih. Jih imate? Imate seznam minimalnih standardov, ki jih mora izpolnjevati vaš (potencialni) partner?
Če jih nimate, kako pa potem veste, da je pravi za vas? Ko kupujemo avto ali TV sprejemnik se pozanimamo, kaj vse mora imeti sodoben aparat. Pri partnerstvu pa so nenavadno površni in nekritični.
Ne vem, ali bi bil Bruno Šimleša zadovoljen z mano, ampak moji minimalni standardi so:
- mora biti pameten (ne Bruno, ampak partner)
- mi lepo dišati (mogoče malo klišejsko, vendar je moj nos tako dober, da nimam izbire)
- biti etičen (vedeti, kaj je prav in kaj ne, ter tako tudi ravnati)
- me sprejemati takšno, kakršna sem
- imeti humor (ne preveč, ne premalo)
- odprt za nova znanja (imeti potencial, da se bo razvijal).
Za nekoga so moji minimalni standardi mogoče previsoki, zame pa osnovni minimum, od katerega ne bi mogla odstopiti. V bistvu od partnerja ne zahtevam ničesar, kar tudi sama ne morem dati. In tako je tudi prav, pravi Šimleša. Če se pritožujemo, da srečujemo "napačne" moške, ki niso na našem nivoju, je problem v nas - naša ponudba je preskromna. O tem sem že pisala v Partnerskem praprogramu, nič novega torej, vendar vedno znova pozabljamo, da moramo najprej ljubiti, poznati in trenirati sebe, šele potem bomo lahko srečni v partnerstvu.
Jutri bo govora samo o snegu, kako je super, da ga imamo toliko, kako ga eni že sovražijo, kako nič ni spluženo ... Meni se zdi, da potrebujemo predvsem sonce in že čutim, kako se mi počasi, ampak vztrajno poraja želja po počitnicah v Egiptu. Sonce, morje, pesek, mir, zvezde, malo športa ... Hmmmmmm.
Kdaj nazadnje ste koga pošteno nakepali?
Ni komentarjev:
Objavite komentar