ponedeljek, 06. junij 2011

Izlet: Vrtoljubci po Spodnji in Zgornji Avstriji (2.del)

Naslednji dan izleta smo začeli z ogledom hotela Loisium in njegove okolice. Naredil ga je nek znani arhitekt in Avstrijci ga znajo lepo tržiti. Name ni naredil dobrega vtisa, še več, hotel je lep primer arhitekture, ki se ne vklaplja v okolje. Naredila sem nekaj fotografij, pa si sami ustvarite svoje mnenje:


Dokaz, da sem bila tam ...

Betonski tlakovci, napolnjeni z drobnimi kamenčki - lepa in praktična ideja, vendar ne za vinogradniško območje.

Še zemljevid, da boste vedeli, kje sem se potepala

Dokaz, da je deževalo ...
  
... in dokaz, da smo bili med trtami.
 
Kateri je bolj grozen???

Še analiza s feng shuijem: vinogradi so postavljeni v rahli kovinski okolici (nižji hribčki) in, ker mora okolica podpirati zgradbo, bi moral biti hotel narejen v elementu voda (nepravilne oblike), je pa v zemlji (škatlaste oblike)



V notranjem atriju sem si vsaj malo pomirila estetsko dušico ter fotografirala trave in odseve. 



Vinski hotel smo, na srečo, kmalu zapustili in se odpeljali na prijetnejšo destinacijo: v Kittenberger Erlebnissgarten (Schiltern). Po vzročnih vrtovih, več kot dvajset jih je, nas je vodila vrtnarka in odgovorila na vsa naša vprašanja. Tukaj je že močno sijalo sonce, zato so fotografije malo slabše.























Predzadnja postojanka na našem izletu: Noetova barka. Sama ideja o zbiranju semenskega materiala je odlična in prav rada bi tja poslala "domače" seme fižola, vendar ga nimam. Na koncu smo si ogledali še permakulturni vrt v okolici mesta Steyr, kjer smo nepričakovano ostali uro in pol. Nad videzem sem bila tako šokirana, da je fotoaparat ostal v torbici.

Toliko bolj zanimiv pa je bil lastnik vrta, pravi strokovnjak na svojem področju, ki 150 dni v letu poučuje o permakulturi. Ko je na začetku videl naše zmedene obraze in ko se je nanj vsula ploha vprašanj, nas je potrpežljivo in s humorjem vodil po vrtu. Zaupal nam je zelo intimne nasvete za gojenje paradižnika (zaliva ga z zdravim urinom), ponudil fantastičen sadni sok in pokazal, kam je skril miniaturni "ribnik" pred svojo ženo (ki ga je že odkrila). Permakulutra pomeni, da na svojem vrtu ustvarimo čim več različnih klimatskih con in jih izkoristimo. Ob omembi Sepa Holzerja je ostal suveren, videlo se je, da pripada manj komercialni liniji (avstrijskih) permakulturnikov.

Zaključek: izlet je bil zanimiv, vendar moram ta del Avstrije obiskati z avtomobilom in si ogledati druge znamenitosti. Po izletu sem bila strašno utrujena, pač nimam "avtobusne" kondicije. Naučila sem se, da je potrebno na takšne izlete vzeti dovolj hrane, saj časa za kosilo ni.

Noetova barka - semenska banka avtohtonih sort zelanjave in sadja

Življenje: Pisani miks

V soboto sem si čistila jetra. Postopek verjetno že vsi poznate, če ne, si ga preberite: čiščenje jeter.

V nedeljo sem bila tako utrujena, kot da bi me celo noč "obdeloval" valjar. Kar je dokaz, da so se jetra pospešeno čistila. Tudi spala sem slabo in komaj čakala, da grem zjutraj na stranišče in se znebim "kamenčkov". Ni jih bilo veliko, zato bom čiščenje čez dva tedna ponovila.

Včasih se kamenčki samo pomaknejo po jetrnih kapilarah in jih šele z drugim čiščenjem spravimo ven. Sem pa ugotovila, da je pitje grenke soli bolj "prijetno", če mi napitek pripravi moj mož. To teorijo sem seveda želela potrditi tudi pri mešanici olja in grenivkinega soka - in, uspelo je, teorija drži, brozga je kar sama stekla po grlu ...

Kot ste opazili, sem kar malo zanemarjala blog. Bila pa sem na seminarju o generaciji Y. Vsem ga priporočam, osvojeno znanje vam ne bo koristilo samo pri pri vodenju, ampak tudi zasebno. Ker sem našla vzporednice med različnimi generacijami (sama spadam v X) in feng shuijem, bom o tem še pisala.

Rožice rastejo, da je veselje. Zaenkrat se pojavljajo predvsem uši, vsi ostali škodljivci pa čakajo na lepše vreme. Vlažno, ne prevroče vreme je idealno za kosjo družino, ker je črvov v izobilju. Le koliko mladičkov imamo?

petek, 03. junij 2011

Izlet: Vrtoljubci po Spodnji in Zgornji Avstriji (1.del)

Prejšnji vikend sem se s Klubom Gaia odpravila na dvodevni izlet po Avstriji. Prvi dan, v soboto, nam vreme ni bilo naklonjeno, saj smo so pomikali skupaj z deževno fronto proti Spodnji Avstriji (Niederösterreich).

Najprej smo se ustavili v najlepše urejenem avstrijskem mestecu Frohnleiten. Fotoaparat je ostal v torbi, saj je deževalo, pa tudi samo mesto me je pustilo hladno. Kičaste nasaditve z enoletnicami so me celo razjezile - zdele so se mi kot nateg za turiste.

Druga utrdba avstrijskega kiča je bilo znano romarsko mesto Mariazell. Cerkev je zanimiva, ima dva glavna oltarja in šest orgel. Imeli so "hrvaški dan", zato se je bilo možno v petih spovednicah spovedati v hrvaškem jeziku. Ena spovednica je bila namenjena za poljsko/nemške vernike. Pod cerkvijo pa prodaja romarskega kiča, zato sem bila vesela, ko smo zapustili mestece. In ja, še vedno je deževalo, zato nisem fotografirala.

Sankt Pölten je bil že bolj zanimiv. Center mesta smo si zvečer ogledali sami, na uradnem programu je bil obisk modernega parka pri deželnem muzeju. Pričakovanja so bila velika, saj se park nahaja v relativno novem "Regierunsviertel" - predelu mesta, ki so ga znani avstrijski arhitekti načrtovali samo za politiko in kulturo.

Ko smo zagledali znameniti vrt, smo najprej onemeli, potem se pa začeli nasmihati. A, to je to? Ker so me prsti na fotoaparatu že pošteno srbeli, sem poiskala nekaj najlepših motivov:

Umetnost gor ali dol, plevel v plastičnih kantah nas ni navdušil.

Najlepše so bila zasajene visoke grede z zelenjavo - uradniki se lahko med kosilom sprehodijo med njimi in načrtujejo večerjo.




Stolp v ozadju je načrtoval "naš" arhitekt Boris Podrecca. Meni ni bil všeč, motile so me tudi antene na vrhu.

Obvezen dodatek v avstrijskem vrtu je "hotel" za insekte. Videli smo jih tudi drugje, v večjih in manjših izvedbah. Mislim, da bodo čez nekaj let moderni tudi pri nas.

V Atzenbruggu smo obiskali eno vodilnih trendovskih vrtnarij Gärtnerei Lederleitner. Seveda je zopet deževalo, vendar smo opazili veliko izbiro vrtnega pohištva in knjig, pa tudi trajnic in enoletnic, ki so bile kar drage. Meni bo ostala vrtnarija v dobrem spominu, saj me je nahranila - v njihovem bistroju so mi naredili odličen sedvič s korenčkovim namazom in šunko, ki jo je "daroval" poseben pujs - Sonnenschwein (sončni prašič). Ti prašiči se pasejo zunaj, na prostem, zato je njihovo meso zelo dobro. Seveda znajo Avstrijci tudi iz sončnih pujsov narediti dober biznis. Ne prodajajo samo dragih mesnih izdelkov, ampak tudi še dražjo mast z dodatki - različnimi začimbami, semeni, cvetovi (npr. ognjičem in sivko), čilijem ...

Dež je končno ponehal, ko smo prispeli v Paudorf in cerkveni vrt Hellerhof. Za zasaditev in vzdrževanje je odgovornih 15 invalidov, ki svoje delo zelo dobro opravljajo. Na tem potovanju sem se zaljubila v plahtice, ki so bile lepotice vrta po dežju.








Zanimivo! Cel avtobus vrtoljubcev in roželjubcev, pa ni nihče znal povedati, kakšna roža je to. Šele v vrtnariji Kittenberger Erlebnisgarten smo izvedeli za njeno ime - in jaz sem ga pozabila. Z nami je bila tudi direktorica Gaie Loreta, ki bo to rožico predstavila v eni izmed naslednjih številk revije Gaia. Našli smo jo na sončnem in polsončnem rastišču, bila je izredno zdrava in vitalna. Cveti tudi v beli barvi.



Prvi dan izleta smo končali v dobrem hotelu, kjer sem spala kot polh, pa tudi s hrano so nas razvajali.

Se nadaljuje ...