Prehrana: Vegansko dobro v nedeljo

Za nedeljski zajtrk nisem komplicirala, saj se mi je mudilo v bazično kopel. Z zelenjavnim namazom sem si namazala domač polnozrnati kruh, ki sem ga včeraj na tržnici kupila od pohorskega ekološkega kmeta. Na srečo še vedno vztrajajo in razvajajo na, ljubljanske meščane, z zdravo IN dobro hrano.

Temperatura vode v bazični kopeli je bila idealna, zato sem z užitkom "zdržala" uro in pol. Prebrala sem kar nekaj revij in časopisov, zato jedilna zopet diha.

Za kosilo je moj dragi možiček sanjal o ogljikovih hidratih v obliki rižote, pa sem ga hitro postavila na trdna tla. Ne, dobil bo "samo" solato z nekaj koščki krompirja. Radiču sem dodala endivijo, naredila solatno polivko iz bučnega olja in preskočila česen, saj gremo jutri v službo. Mljask, je bilo dobro!

Pravkar pa sva pojedla dušeno zelenjavo, predvsem por in korenje, zraven pa, kot prilogo, basmati riž. Ja, v želodčku mi je lepo, vendar je glava bistra, zato bom še malo delala na računalniku.

Irska: Kilkenny - pomanjšani Dublin

Ko naju je dublinški taksist vozil do sposojevalnice avtomobilov in izvedel, da je najin naslednji cilj Kilkenny, je bil zelo navdušen. Mesto mu je izredno všeč, ker je kot Dublin, samo manjše.

Izkazalo se je, da je imel taksist prav, samo lepše vreme bi nama lahko naročil. Tisti dan je cel dan deževalo, in to močno. Vseeno sva si ogledala nekaj znamenosti in bila od daleč prepoznavna kot turista, saj sva uporabljala dežnike.

Kot v Dublinu se staro meša z novim - bolj ali manj uspešno

Grad Kilkenny - bil je sedež upora proti angleškim zasvojevalcem

Kilkenny Design Centre - v njem so delavnice, kjer pa tudi prodajajo unikatni nakit, pletenine, posodo, slike ...

Grad z dvoriščne strani

Pogled z gradu na reko Nore

Fotografiranje v gradu ni bilo dovoljeno, kljub temu pa sem tvegala (kazen) in fotografirala stranišče. Zakaj? V tem gradu so že poznali "en suite" - zraven spalnic je bilo stranišče, vendar v ločenem prostoru. Nič več kahle ali stranišča na dvorišču, ampak luksuzni en suite.

Čisto podobne pisane zasaditve so bile v Dublinu - se spomnite?

Prispela je nova kolekcija svečanih oblačil ...

... zato je stara na razprodaji.

V mestu imajo veliko težavo - nimajo obvoznice, zato se skozi center mesta ves dan vijejo kolone avtomobilov. Nič kaj prijetno za pešce, pa tudi za fotografiranje, saj so na vseh motivih centra mesta vidni samo avtomobili.

Uf, nekaj uličic smo imeli pešci tudi zase!

Rothe Hous je hiša iz 16. stoletja. Zanimivo si je bilo ogledati življenje irske meščanske družine, pa tudi arhitekturo hiše.

K hiši spada tudi vrt, ki so ga morali čisto na novo postaviti, seveda čim bolj avtentično.

Tole cerkev sva si ogledala samo od zunaj, saj sva bila utrujena in lačna

Ja, tudi Irci znajo pripraviti kavo. Potrebovala sva jo, da sva se lahko odpravila naprej proti jugu.

Kuhinja: Mednarodna zbirka lupilcev

Ko se potepam po tujih deželah, zelo rada zavijem v trgovine z gospodinjskimi potrebščinami. Ker ne morem, z redkimi izjemami, pokukati v zasebna prebivališča domačinov, mi gospodinjski predmeti povedo, kako živijo.

Vedno kupim kakšno uporabno malenkost. Danes zjutraj, ko sem pospravljala kuhinjo, sem ugotovila, da posedujem zanimivo zbirko lupilcev za zelenjavo.

Vsak ima svoje prednosti. Irski fantastično lupi krompir, za ostalo zelenjavo pa je neprimeren, ker so olupki predebeli. Nemški je izredno oster in gibljiv, zato ga rada uporabim za zelenjavo, če je "neravna", npr. korenje.


Francoski lupilec je nekaj posebnega, saj je držaj debel, vendar ergonomičen, olupki pa izredno tanki. Najbolj univerzalen je tupperware lupilec, kar je tudi za pričakovati, saj morajo en model prodati v različnih državah.

Kaj lahko na koncu ugotovimo? Če že pri lupilcih obstajajo razlike, kaj je šele na drugih področjih. Je pa raznolikost, vsaj v kuhinji, izredno dobrodošla, zato je prav, da jo imamo in spoštujemo.

Rožice: Avantgarda v Prlekiji

Letos pozno spomladi sem mamo prepričala v nakup dveh "eksotičnih" rožic. Eksotičnih samo zato, ker govorimo o vrtnarski sceni v Ljutomeru, ki se še vedno varno giblje med pelarginijami in petunijami.

Za gavro sem jo relativno hitro navdušila, saj sem ji povedala, da cveti. Ampak za cipresasto konjsko grivo sva se morali trdo pogajati. Prav vsilila sem ji dve sadiki in sicer z argumentom, da visok blok potrebuje visoke zasaditve. Sem imela prav?

Zdaj sta obe rožici ljutomerska atrakcija št.1 - pozabite na vino in konje - in kmalu bodo pred blokom začeli pobirati vstopnino, zato pohitite z obiskom ...

Pred južno fasado, ki se poleti zelo, zelo segreje, se je gavra razrasla v velik grmiček. Ščetinasti konjski grivi pa celo cvetita! "Skalnjak"v levem kotu je nastal iz kamnov, ki sem jih mami prinesla iz različnih potovanj. Namesto spominkov se bolj razveseli kamnov.

Če bi roželjubke v bloku izbrale kakšno drugačno oporo kot bambusov kol, bi bilo že prelepo. Nekaj ruralnosti je vseeno potrebno ohraniti, ne glede na avantgardne zasaditve ...

Med vrtnicami pa imajo tudi štorklje

Recept: Enoločnica z bučami, čičeriko in rižem

Mateja Reš mi je poslala recept za bučno enolončnico, ki je bil objavljen v Nedelu (ena od zadnjih številk). Če nimate idej za jutrišnje kosilo - takoj po bučo!

Mateja je mlajša sestra Ruth Podgornik Reš, mama treh otrok, neutrudna misionarka zdravega načina življenja, dobra kuharica in blogerka.

Vsi tisti, ki ste na protiglivični dieti, lahko zmanjšate količino ogljikovih hidratov, torej enolončnici ne dodate riža in/ali čičerike in/ali graha. Je pa enoločnica zaradi teh sestavin zelo yang, kar pomeni, da pogreje.

Še recept:

ENOLONČNICA Z BUČAMI, ČIČERIKO IN RIŽEM

½ pora
2 žlici olja ali druge maščobe
1 steblo stebelne zelene
1 strok česna
1 lonček zamrznjenega graha
1 lonček kuhane čičerike
1 kos buče (700 g)
6 češnjevih paradižnikov ali žlica paradižnikove mezge
1 vejica svežega ali ščep suhega timijana
1 vejica svežega ali ščep suhega origana
1 dl riža
sol
poper
1 žlica sojine omake
1 brizg limoninega soka

Por očistimo in narežemo na kolobarčke ali koščke, odvisno od tega, kako ga naši domači sprejemajo. Česen olupimo in nasekljamo. Bučo narežemo na primerno velike koščke. Steblo stebelne zelene narežemo na rezine, liste zavržemo. Češnjeve paradižnike prerežemo čez pol.
V široki kozici segrejemo olje, dodamo por, česen, koščke buče, stebelne zelene, češnjeve paradižnike, zamrznjen grah in pražimo par minut. Dodamo timijan in origano ter zalijemo z vodo. Dodamo riž in zalijemo z vodo. Dodamo kuhano čičeriko in kuhamo 20 minut, toliko, da se koščki buč zmehčajo. Začinimo s soljo in poprom, dodamo sojino omako ter izostrimo okus z brizgom limone.

Sojino omako dodamo takrat, ko smo prenehali kuhati. Če sojine omake nimamo, okus juhe lahko močno obogatimo s kvasovimi kosmiči ali pasto. Dobimo jo v večjih trgovinah ali trgovino z zdravo hrano.

Naj vam tekne!