Feng shui: Na seminarju pri mojstru Chanu

Bilo je lepo. Tudi zaradi vremena, saj nas je vse dni razvajalo sonce in segrelo do 20 stopinj. Spomladi in jeseni je skoraj vedno tako, da lepo vreme v Nemčiji pomeni slabo vreme v Sloveniji (in obratno).

Dobro razpoloženi mojster Chan med odmorom

Hotel je bil presenetljivo dober in niti enkrat nisem zamenjala sobe!!! Za neredne bralce naj povem, da je moje povprečje vsaj dve menjavi, preden lahko spim. Bi pa hotel nujno potreboval pomoč strokovnjaka za feng shui, še najbolj za analizo okolice ... Energija mora najrepj priti do vhodnih vrat, šele nato lahko z njo razpolagamo.

Kaj je narobe s tem vhodom v hotel?

Kolega Stephan je feng shui povezal s svojim podjetjem (vodovod, ogrevanje, solarne naprave, deževnica)

Levo je organizatorka seminarja v Erlangenu, mojstrica Angela Meumann-Kunz, desno pa mojstrica Nicol Finkeldei, ki vodi šolo v Bad Homburgu

Moji kolegi pozorno poslušajo mojstra Chana

Zelo malo sem fotografirala po mestu Erlangnu in nobena slika mi ni všeč. Sem pa pred poslopjem, kjer so zbrane tehnične mestne službe (vodovod, kanalizacija, smetarji ...), odkrila ta vodomet. Zdi se mi originalna ideja, seveda pa bi bilo potrebno s kompasom preveriti, ali je postavljen na pravilnem mestu.

Mojster Chan nas je tokrat res razvajal s svojim znanjem. Pri prvem projektu (kafeteriji) smo spoznali, da je lahko prostor po feng shuiju dober, ampak, če se lastnik ne ujema z njim, je težko uspeti. Pri drugem projektu (stanovanju) pa nam je mojster Chan pokazal, da so nekatera stanovanja primernejša za homoseksualce - takrat, ko z Lo Panom namerimo t.i. mix qi. In res, lastnica stanovanja nima sreče v partnerstvu, nad njo pa srečno stanujeta dve lezbijki.

Ne glede na to, kaj počnemo, se moramo nenehno izobraževati. Na nekaterih področjih je dovolj, če doma beremo strokovno literaturo, na drugih smo odvisni od živečih učiteljev. Meni pa so seminarji in delavnice tudi velika vzpodbuda za delo, učenje in raziskovanje naprej.

Irska: V destilarni viskija

Waterford (jug Irske) sva predčasno zapustila in se raje odpravila v Kinsale, ki so ga okronali za irsko kulinarično meko. Med potjo sva se ustavila še v Ardmore (nič posebnega, lepe plaže) in Midletonu, kjer varijo viskije. Njihova najbolj znana znamka je Jameson, ki sem ga celo poznala, saj mi ga je prijatelj prinesel za darilo.

Irski viskiji so blažjega in sladkejšega okusa, kot pa škotski viskiji. Na internetu si lahko preberete razliko med pridelavo obeh viskijev; seveda so oboji prepričani, da je njihov viski najboljši.

Nizka, valovita pokrajina na poti od Waterforda do Kinsale

Vhod v destilarno, ki je bila ustanovljena že v 18. stoletju. V ozadju se vidijo dimniki nove destilarne, kjer je proizvodnja vodena bolj ali manj računalniško.

V notranjosti proizvodnih hal je bilo dovoljeno fotografirati, vendar mi ni uspela niti ena fotografija, saj je bilo pretemno.

Zanimivo je, da je največ prostora zavzemalo skladišče, kamor so po žetvi spravili ječmen. V "službo" so hodile tudi mačke, ki so po skladiščih pridno lovile miši. Lepa služba!

Bakrena posoda za destilacijo

Na koncu smo seveda poskusili viski. Moram priznati, da mi je bil najbolj všeč Jameson z Ginger Ale.

Življenje: Glasni in odkriti kritik, ki v resnici hoče dobro

Nisem naročena na veliko e-novic, ker nimam časa za branje slabih novic. Odkar je vodstvo spletne knjigarne prevzela Natalie Lisac, žena marketinškega guruja Aleša Lisaca, ki je bil na mojem blogu že večkrat omenjen, prav z veseljem preberem njihove novice.

Tole je napisala v zadnjih novicah:

Pred kakšnim tednom so me prosili, naj se s kratkim sestavkom predstavim direktorjem, ki bodo prišli na moj seminar. Čisto na koncu sem napisala: »Priznala vam bom še, da imam tudi (za marsikoga) precej nadležno razvado, saj zelo rada gnjavim ljudi s spodbujanjem k zdravemu načinu življenja. Vsaj petkrat na teden vstajam ob petih zjutraj, da lahko že pred službo skočim na Šmarno goro ali tečem, tako mi popoldne ostane čas za igro s sinovoma in za branje. Prosim, premislite tudi vi, ali dovolj dobro skrbite za svoje zdravje!«

Katero mojo lastnost razberete iz zgornjih stavkov? Samodisciplino? Vztrajnost? Trdno voljo? Obsedenost? Fanatičnost? Velikodušnost? Sitnobo? Morda 'rugljevskost'?

Verjetno še dolgo ne bom pozabila žolčnosti, s katero mi je vrnil korpulentni gospod, ki si je v skodelico kakava s smetano stresal že četrto vrečico belega sladkorja in sem ga z neprikritim zmrdovanjem vprašala, ali res mora: »Očitno nisi sposobna razumeti, da ima vsak sam pravico odločati o tem, kaj bo pojedel ali popil. Kritizirate pa praviloma samo tisti, ki imate psihične probleme!« 'Njegovo pravico' vseeno precej z lahkoto razumem. Vem pa tudi, da na glas in odkrito kritizira samo tisti, ki ti v resnici hoče dobro. Ne glede na to, kakšne probleme ima …
--------
Sicer ne vstajam ob petih zjutraj petkrat na dan, ker niti slučajno nisem tako disciplinirana in motivirana. Mislim tudi, da veliko telesne aktivnosti ni zdravo za telo, saj ga močno zakisa in s tem porabljamo preveč mineralov. Definitivno pa spadam v kategorijo glasnih in odkritih kritikov, ki želijo samo dobro.

Irska - Galway: univerzitetno mesto s pogledom na morje

Kako lepo bi bilo študirati na zahodni irski obali, v mestu Galway. Sam center mesta ni nič posebnega, o vremenu ne bomo izgubljali besed, za univerzo sem samo slišala da je v redu. Ampak, v Galwayu bi se lahko vsak dan sprehajala ob morju. In to počnejo tudi domačini. Dopoldne sva še samevala na obmorski poti od Salthilla (tam sva spala v B&B9 do centra mesta; popoldne pa so nama družbo delali številni doamčini, ki so se rekreirali.

V Salthillu so čudovite peščene plaže

"Terapija" z morskim zrakom - to bo dojenček spal

Buuu, se me kaj bojiš???

Hotelov je na poti kar nekaj, vendar ležijo vsi, ki imajo pogled na morje, tudi ob močno obremenjeni cesti.

Domačini so se ob morju sprehajali, nekateri tekli, drugi se ukvarjali s kužki, tretji igrali, klepetali, se vozili s kolesi. Užitek jih je bilo gledati, vendar sem opazila, da so starešji vsi močno zakisani. Preveč mesa in sladkarij, premalo zelenjave.

Tile kamni so delovali kot razburkano (pred)morje

Nisva šla do konca pomola, ker je preveč pihalo

Med prejšnjo in tole fotografijo je za trenutek posijalo sonce in pokrajina je postala dosti prijaznejša

Ne, nisem pozabila na trave!

Z možem sva debatiral, zakaj so v zidu pustili tole luknjo. Prehod za pešče je levo od nje. Moja teorija je, da je namenjena kolesarjem.

Se že približujeva centru mesta

Če imajo galebi tudi vodjo, je bil to tale - ogromen ptič, ki je z budnim očesom pazil na dogajanje

Fotografija ni nastala zaradi mostu, ampak zaradi lososov. Zgodaj spomladi se pridejo drstit in takrat jih iz tega mostu opazuje več tisoč ljudi.

Nakupovalna ulica v centru Galwaya

Znameniti Claddagh (=ribiška vas v bližini Galwaya) prstani. Prstan je narejen v obliki dveh dlani, ki držita krono in srce. Dlani simbolizirata prijateljstvo, srce ljubezen in krona lojalnost. Prstani so se nekdaj po ženski liniji prenašali iz roda v rod.

Del mesta Galway

Univerzitetna mesta so vedno bolj svetovljanska in humanistično usmerjena, kar se opazi tudi v Galwayu

Ena izmed lepših stavb v mestu

Na poti do B&B se mi ni dalo več fotografirati, samo ta fotografija je nastala v slovo. Naslednji dan sva se odpeljala v Dublin in po enem dnevu odletela domov.

Nasvet: Kot sem že napisala, leži večina hotelov ob zelo prometni cesti. Midva sva našla izredno miren B&B, kjer sva odlično spala. Če vas pot zanese v Galway, lahko prespite pri družini Waldron, 86 Threadneedle Road, Salthill, Galway. Telefon: 091-525 333. Potrebujete avto, ali veselje do pešačenja, saj je od glavne obmorske ceste oddaljen 1,5 km.

Feng shui: Srečanje z velikim mojstrom Chanom

Ta vikend bom v Nemčiji na seminarju. Moj aktualni učitelj, mojster Chan Kun Wah, vodi enkrat na leto, v eni izmed nemških šol, praktično delavnico. Tokrat bomo analizirali in iskali rešitve za kafeterijo in stanovanje. Še posebej stanovanje bo zanimivo, mi je zaupala organizatorka Angela, ker do njega ne pride nobeden qi. Iskanje rešitev v bloku je še posebej težavno, saj si vhod in stopnišče delimo z drugimi.

Zelo se veselim srečanja z mojstrom in kolegi, ter seveda obiska knjigarne ali športne trgovine. Vreme naj bi bilo lepo, zato upam, da mi bo uspelo narediti nekaj fotografij.

Da vam ne bo dolgčas, sem vam za blog pripravila objave. Pozdravček do torka!

Irska: Dublin - Okrog Chester Beatty Library

Bil je deževen dan, zato sva se odpravila v Chester Beatty Library, ki jo turisti obiščejo predvsem zaradi muzeja. Še bolj kot razstava o svetovnih verstvih in fotografije irskih sikhov me je navdušila okolica. Ne vem, zakaj, ampak bilo mi je lepo.

Irska: Eko dežela - ne povsod

Dva milijona ljudi in 300 milijonov vrečk – piše na jumbo plakatu ob Celovški cesti v Ljubljani. Očitno se te problematike zavedajo tudi Irci, saj mi v nobeni trgovini ni uspelo dobiti plastične vrečke (potrebovala sem jo za umazano perilo).

Tudi drugače so Irci ekološko naravnani. Če so zavedni, ne morem povedati, saj premalo poznam jihovo zasebno življenje. Zame je zaveden nekdo, ki z neko usmerjenostjo res živi. Vsaj na zunaj se trudijo, da bi bili prijazni do narave: na straniščih ni brisač, ampak dosledno sušilci za roke. V restavracijah strežejo vodo iz pipe in to zastonj; v neli dublinski restavraciji sploh nisem mogla kupiti vode.

Zakaj sem vodo želela kupiti, če bi mi jo prinesli zastonj? Ker je imela voda iz pipe ogaben okus!!! In to povsod, kjer sem jo poiskusila.

Ker je bila voda hladna in "začinjena" z limono, sem jo še nekako spila.

O vodi sem že nekajkrat pisala, zato veste, da zagovarjam pitje prečiščene vode iz reverznoosmozne naprave. Vodovodna voda zame ni dovolj čista in po nekejletnem pitju prečiščene vode so se mi brbončice zelo razvadile. Zato v vodovodni vodi zaznam vse nečistoče (klor, fekalije, rjaste cevi, okoljske strupe).

Pa nazaj na Irsko! Nič kaj ekološko se niso obnašali v veleblagovnici v Killarneyu. Seveda so imeli veliko različnih papirnatih vrečk, to ni bil problem. Zamerim jim, da mi niso dovolili pomeriti spodnjega perila. Našla sem čudovite spodnje hlače, iz materiala, ki ga obožujem in nosim dolgo časa. Tudi cena je bila čudovita, saj je komplet treh spodnjih hlačk stal samo 6 EUR. Juhuhu, v Nemčiji plačam za en kos od 8 do 12 EUR.

Nabrala sem si različne modele in velikosti ter se odpravila proti kabinam. "Ne, spodnjega perila ne morete pomeriti, " me je ustavila prodajalka. Najprej sem jo nejeverno pogledala in mislila, da je nisem dobro razumela. Pa jo sem!

Zahtevala sem pogovor s šefom in usmerila me je na blagajno. Z vodjo sva se lepo pogovorili o nepomerjanju perila in, kolikor sem jo razumela, je to na Irskem čisto normalna praksa. Ja, njen mož je pogosto v Nemčiji (v takšnih situacijah nikoli ne povem, da sem iz majhne slovanske državice, ampak se sklicujem na večjo, bivšo, germansko "drugo domovino" ...), zato ve, da je tam pomerjanje perila dovoljeno. Perila tudi ne morem odnesti domov, ga pomeriti in prinesti zamenjat. Ne, tudi čez hlače ga ne morem pomeriti.

Na koncu sem obupala in spodnje hlače izbrala po občutku in z raztegovanjem čez vrhnja oblačila. Doma sem ugotovila, da sem dobro izbrala in hlače z veseljem nosim.

Bi pa najraje napisala pismo irskemu ministru za turizem in mu povedala, da je prepoved pomerjanja perila skrajno neekološka, tudi, če mi ga zapakirajo v papirnato vrečko!!! Mogoče pa Irci uporabijo napačno kupljeno spodnje perilo za filtriranje vode?