ponedeljek, 23. avgust 2010

Potovanje: Irska - hrana

V naslednjih dneh bomo "obdelali" Irsko in sicer po sklopih, da bo bolj zanimivo. Ja, ja, rožice in vrtovi tudi pridejo na vrsto!

Potovanje sva z možem začela v Dublinu, ostala 4 dni, potem pa se z avtomobilom odpravila na vzhod, JV, JZ in zahod ter končala v Dublinu. Potovanje je trajalo samo 12 dni, zato sva potovala bolj površno oz. si nisva ogledala "vseh" znamenitosti, ki jih priporočajo turistični vodiči.

Če bi že morala izpostaviti meni najljubše dele države, bi se odločila za Dublin (in okolico), polotok okrog mesteca Dingle ter zahod (Galway). Tako močno opevani JZ me ni prepričal, verjetno tudi zato, ker je bilo takrat premalo sonca. Galway je prijetno presenetil, se mu vidi, da je univerzitetno mesto.

Ko se vrnemo s potovanja, nas najprej povprašajo o vremenu in hrani v tej deželi. O vremenu v Irski ni potrebno izgubljati besed, ker je nestanovitno in nikoli ne veš, kaj te čaka. Vremenske napovedi so tako nezanesljive kot slovenske, zato je najbolje pogledati skozi okno in se pripraviti na vse. Letos je bilo izredno malo dežja, so povedali domačini. Imela sva samo eden zelo deževen dan (v Kilkennyju), in trirat nekaj ur pršenja.

Najti dobro hrano ni bil problem, večji problem so bile cene. V bistvu je vsa izvenpenzionska ponudba zelo draga. Malo pivo: od 4,5 do 5,5, EUR. Dnevna juha: od 4 do 5 EUR. Kepica sladoleda: od 1,2 do 3,5 EUR. Vstopnine: groza! Najdražje so večerje in takrat res zapoje denarnica. Uf, je bolelo, ko sva plačevala, vendar se mi ob gledanju irskih fotografij s hrano sprosti najmanj 1000 hormonov sreče.


Kosila in večerje so najcenejša, če vzameš meni. Porcije so izredno velike, zato bi jih res lahko zmanjšali in znižali cene. Poznajo t.i. earli bird menu - za zgodnje večerje (od 17. do 19. ure) nudijo še posebej ugodne cene.

Na Irskem je veliko Poljakov, ki so si hitro priskrbeli "svoje" trgovine. (Pst, če boste dobro pogledali, boste v izložbi opazili moj avtoportret.)

Kosilo v bližini mesteca Howth. Z vlakom sva se iz Dublina odpeljala do tega pristaniškega mesteca, potem obhodila del polotoka in se okrepčala v vaškem pubu. Sveža, odlična hrana, nimam pripomb.

Že prvi dan v Dublinu sem opazila dve restavraciji. Ena je bila v visokem pritličju, druga v kleti. Zakaj sta bili tako posebni?

"Višja" restavracija pred vhodom ni imela rož, samo dva grmička, ki sta poudarjala njeno asketskost.

Kletna restavracija pa si je dala duška in s pisanimi cvetličnimi zasaditvami opozorila nase. Ne vem, kateri je finančno boljše šlo, mize so bile zasedene pri obeh. S stališča feng shuija je vsaj "nižja" restavracija naredila zelo dobro potezo. Prostori pod nivojem terena so vedno yin in primerni samo za mirne dejavnosti, kar rstavracija nikakor ni. Lastniki so z močnimi barvami "yanginizirali" prostor pred restavracijo in si izboljšali izhodiščni položaj.

Ker ne pijem kave in pravega časa, sem bila v kavarnah vedno v zadregi, kaj naročiti. Sokovi so presladki, gaziranih pijač ne maram, vode sem popila dovolj. "Odkrila" sem metin čaj in ga celo potovanje z veseljem pila. V kavarnah lahko tudi jeste in velikokrat je bila hrana zelo dobra, vendar še vedno predraga.

Tudi na Irskem imajo protikadilski zakon, zato je takšen mini balkonček, v kavarni nad eno od glavnih nakupovalnih ulic, zelo dobrodošel. (Da se razumemo, jaz bi ukinila še te pepelnike in na njihovo mesto postavila rožice ...)

Dublinske ulice so se napolnile šele popoldne, dopoldne so bile bolj prazne.

Prevelika telesna teža je resen problem, ki ga ima veliko Ircev. Glede na ponudbo hrane v restavracijah, pubih in trgovinah se niti ne čudim. Kriza bo seveda še poslabšala (irske) prehranske navade, zato bo morala vlada organizirati še več kampanij.

Kosilo v Brayu, zelo znanem letoviškem mestecu JV od Dublina. Moj gurmanski nos naju je pripeljal v zelo zanimivo restavracijo. Strašno turistično (kot jih poznamo s hrvaške obale), vendar z dnevnimi meniji in zelo hitro postrežbo. Na fotografiji je dnevna juha, ki si jo lahko povsod po deželi brez skrbi privoščite. Jedla sem jih na približno desetih različnih mestih in vedno je bila sveža in okusna. Ponavadi skuhajo gomoljno zelenjavo, por ali buče in jih na koncu zmiksajo v gosto juho. Mljask. Zraven vedno dobite značilni irski "rjavi" kruh, ki je meni strašansko smrdel, ter maslo.

V brayški restavraciji so zelo dobro poskrbeli tudi za starostnike. Natakarica nama je povedala, da so porcije manjše in hrana "lažja".

Skoraj vsaka restavracija je imela na jedilnem listu Cesar Salad. Trikrat sem jo celo naročila, potem pa prenehala, saj je solata izgledala precej revno, če so z nje odstranili parmezan, majonezno polivko in slanino. Najslabšo sem dobila v pristaniškem mestu Waterford, ki je bil tudi drugače kulinarično-turistično razočaranje. Mimogrede: za irsko kulinarično meko velja mestece Kinsale na jugu države in tam sva res zelo dobro jedla.

Kavarna v Kilkennyju, ki bi lahko bila uspešna kjerkoli na svetu. Vsem čutom je bilo zadovoljeno, imeli so odlične slaščice, časopise, lep ambient, trgovino. Zanimivo je bilo to, da je bil vhod zelo neopazen, stopnice do prvega nadstrpja pa ozke. Kljub temu je bila kavarna polna obiskovalcev (predvsem domačinov -ha,ha).

V večini hotelov je potrebno zajtrk posebej plačati. Ker je zajtrk za naju zelo pomemben obrok, sva se včasih odločila za zajtrk v hotelu, drugič sva šla jest v kavarno, tretjič pa kar v trgovino. Bilo je v nedeljo, midva pa sva želela čim prej zapustuti Killarney in se odpeljati v naravo. V nekem mestecu sva zagledala odprto trgovino, ki je imela zelo velik izbor živil za zajtrk (od toplih do hladnih). Malo sva opazovala domačine, kaj naročajo, nato pa se odločila za sendvič z veliko zelenjave in puranjimi prsi.

Ob takšnem sendviču (nisem ga mogla pojesti do konca) je lažje načrtovati pot. Še posebej, če veš, da bo zopet oblačno in deževno.

Tudi v veleblagovnicah imajo kavarne/bistroje in to zelo dobre. Tale je v mestecu Dingle, ki je najbolj znano po delfinu Fungi. Živi prosto v morju in se že več kot deset let zelo rad kaže turistom. Če ga na organiziranem izletu ne vidite, vam vrnejo denar.

Ja, dobila sem "organic" metin čaj!

"Soup of the day" - tokrat z veliko paradižnika.

Fotografija, ki je nastala samo za mojega trenerja. Kot vidite, nisem bila v strašni dilemi, ali naj brownie sploh pojem.

Če bi bila ljubiteljica Guinnessa ali kakšnega drugega temnega piva, ne bi imela težav z naročanjem pijače. Fotografija je nastala med kosilom v enem od dražjih pubov; povabil naju je v Sloveniji živeči Britanec z irskimi koreninami, ki je bil v tem času slučajno na obisku pri očetu.

Včasih se na jedilniku dobi celo divji losos

In ocvrta piščančja prsa na irski način (= majhna, draga porcija)

Restavracij v Dublinu je veliko, zato morajo s svojim pročeljem poskrbeti za dobro vidnost

Veliko je restavracij z morskimi specialitetami, ki niso tradicionalna irska hrana. V vodičih sva celo prebrala, da naj ribe in morske sadeže ne jeva v kontinentalnem delu Irske. Tam je treba naročiti krompir in jagenčka.

Zajtrk v kavarni v Killarneyu. Prinesli so zelenjavno omleto, malo solate, porcijo pomfrija, toast, maslo in čas. Le kdo bo vse to pojedel? Omleta je bila še kar v redu, solata polita z jogurtovo polivko, čeprav sem povedala da ne jem mlečnih izdelkov, pomfri zanič, toast mrzel.

Za sladolednico Murphy´s sem izvedela v neki drugi kavarni, kjer so imeli njihovo knjigo z recepti. Sladoledni recepti so izgledali strašno perspektivno, zato sem se zelo razveselila, ko sem v Killarneyu zagledala njihovo prodajalno. Nato je sledilo razočaranje. Najprej zaradi cene, saj so zahtevali 3,5 EUR za kepico sladoleda!!! Z Dominikom sva si eno bratsko razdelila. Potem sva bila razočarana zaradi okusa sladoleda. A to je to? Čisti nateg!

Irski pubi se trudijo, da bi nadaljevali s tradicijo. Uspeva jim predvsem pri pitju alkohola, pa tudi pri irski glasbi. Na kulinaričnem področju počasi izgubljajo bitko.

V knjigarni v Galwayu so bile kuharske knjige razporejena tako, kot se spodobi: na zgornji polici Jamie Oliver, pod njim Gordon Ramsay. Koliko knjig sta že izdala!

Kosilo v Galwayu. Ker je Galway univerzitetno mesto, so bile cene v restavracijah, malo izven turističnega dela mesta, dokaj sprejemljive. Fotografijo sem naredila še iz enega razloga: pri glavni jedi so trikrat uporabili krompir (za polnjeno jagnječje stegno, kot prilogo k mesu in pire k zelenjavi).

Zadnje kosilo pred odhodom domov, ki je bilo meni najljubše. V južnem delu Dublina sva našla fantastičen bistro, kjer sva si lahko izbrala solato po izbiri, dodala meso ali prilogo. Sveže, dobro, privlačno za oko.

Vredno obiska, če boste v Dublinu želeli dobro in zdravo jesti: McCabes Deli, 4 Tara Street, Dublin 2, South Dublin City Centre

Tako, dovolj ste se najedli! Naslednja tema v irskem potopisu pa bo izredno zanimivi japonski vrt. Čisto me je očaral, upam, da vam ga bom znala predstaviti na pravi način.

2 komentarja:

  1. Pozdravljeni Helena!
    Zanima me kako na vseh teh potovanjih pazite na bazično prehrano in protiglivično dieto in kakšno vodo pijete? Se zakisujete, ko pridete domov, je pa na vrsti razkisovanje, ali kako?

    Lp, Teja

    OdgovoriIzbriši
  2. Teja: Irska res ni država, kjer bi lahko jedel zelo zdravo oz. bazično. Še posebej izven večjih mest je zelo težko dobiti zelenjavo, da o solatah ne govorimo. Mogoče izgleda, da sva jedla veliko sladic. Ne, nisva, verjetno sem objavila vse, ki sva jih pojedla. Seveda sva naročala meso in ribe, ker so še vedno boljša hrana kot OH (testenine, pica, kruh, riž, krompir). Dominik tako nima težav z zakisanostjo, jaz sem pa ves čas pridno jedla bazične minerale, kot doma. Vodo sva kupovala in je tudi ogromno spila. Sicer ves čas ponujajo vodo iz pipe, vendar je bila groznega okusa (okusila sem fekalije, kemikalije, stare cevi, klor) in je nisem mogla piti. Pred in po potovanju pa komaj čakava, da prideva na ustaljeni prehranjevalski način. Prvo, kar sva naredila doma, je bil obisk tžnice in nakup zelenjave.
    V vseh vodičih piše, da je na Irskem že vegetarijancem hudo, veganci pa morajo stradati (ali jedo veliko OH).

    LP
    Helena

    OdgovoriIzbriši